“Teoretični vidiki so različni. Kognitivna stran skupaj s teorijo socialnega učenja trdi, da se agresije priučimo. Če torej otroci gledajo nasilje, so potem bolj nagnjeni k nasilju. Druga, psihoanalitična stran po Sigmundu Freudu pravi, da je agresija prirojena in da je v nas, zato destruktivni gon tanatos nenehno nasprotje erosu, gonu po življenju. Agresijo lahko opazimo že, ko se otrok pri dojenju priklopi na bradavičko. Hoče jo za vsako ceno in ga v tistem trenutku ne zanima nič drugega. Športniki, denimo nogometaši, zabijajo gole, se veselijo in s tem dajo iz sebe agresijo, toda po koncu kariere tega ventila nimajo več, zato imajo pogoste težave z alkoholom, nasiljem, drogami, igrami na srečo … V vojni marsikdo sprosti tudi skrito agresijo, ker je to v vojni dovoljeno. V karakterno močnem vojaškem ali političnem voditelju vidijo nekakšnega očeta, ki jih vodi in dovoli ubijanje. Seveda je odvisno tudi od tega, kako je ta oseba odraščala v družini znotraj takšnega političnega sistema, kakšno figuro vloge očeta in matere je imela … Težko je torej enoznačno določiti, zakaj je nekdo čez noč postal morilec. Razlogi za razvoj 
agresije so vedno zelo različni, zato lahko samo ugibamo, kaj nezavednega oziroma zavednega je gnalo ljudi tako daleč. Vendar se tudi v agresivnih ljudeh v vojni pojavijo vprašanja: Zakaj se to dogaja? Kaj počnemo? Kam to vodi? Zakaj se streljamo? Za koga se bojujem? … In spet ne najdejo odgovora.”
Rok Habjan, psihoanalitik
Vir: Sobotna priloga Dela, 13. 7. 2019, str. 10
