Imate absolutni posluh. Verjetno je to prednost pri glasbenem ustvarjanju, kaj pa sicer v življenju? Če udarim po kozarcu, slišite ton c?
“Ko ste udarili, je v resnici zvenelo kot c (smeh). Absolutni posluh ima dobre in slabe strani. Mene so drugi radi izkoristili, da sem kot mladenič po posluhu zapisoval glasbo za različne glasbene skupine. Veliko glasbenikov ni znalo niti akordov in so obnemogli, čim je bilo treba zaigrati kaj bolj zapletenega. Za to so me takrat velikokrat uporabili. Aranžiral sem ves repertoar skupine Delial.
Aranžmaje sem pisal tudi za študentski big band, skupaj z Dečom Žgurjem. Dobro sva sodelovala, jaz sem dobro slišal, on je imel veliko glasbeno znanje. Če je absolutni posluh dober za aranžmaje in skladanje, je po drugi strani precejšnje prekletstvo, ker slišim vse napake. Ampak, veste, človek je trpežen in se vsega navadi (smeh). Absolutni posluh niti ni tako redek pojav, Jože Privšek ga je imel, pa Borut Lesjak. No, pa psi ga imajo.
Absolutni posluh je bil pomemben pri naravno uglašenem inštrumentu, da je, kot se temu pravi, temperirano uglašen. Danes se inštrumenti uglasijo z elektronskimi napravami, kar pa prinaša tudi nekatere zmote. Ton c se je od baroka nekoliko zvišal, in če tega ne veste, se dogajajo napake. Te spremembe so zajete v minimalnih odtenkih, pa vendar …”
