Začel je odlično. Dirko je začel s prvega štartnega mesta in vse do 7. kroga je uspešno zadržal vodstvo pred Schumacherjem, potem pa se je zgodilo nekaj, kar se je naši generaciji za vedno vtisnilo v spomin. Na ovinku je šel dirkalnik direktno v zaščitno ograjo in ko se je avtomobil odbil ter zaustavil, so prihiteli reševalci, ki so kmalu ugotovili, da bo treba poklicati na pomoč helikopter, ki je ranjenega voznika odpeljal v bolnišnico. Helikopter je res prišel in številni navijači so nestrpno čakali na informacije, vendar je bilo vse zaman. Legendarni dirkač je isti dan umrl v bolnišnici v Bologni, star komaj 34 let. Dogodek se je zgodil na včerajšnji dan, to je 1. maja pred 25-imi leti, njegovo ime pa je bilo Ayrton Senna.
Rodil se je 21. marca 1960 v premožni družini v Sao Paolu, Braziliji. Že pri štirih letih je pokazal zanimanje za avtomobili, čeprav je imel kot otrok težave z motoriko. V šoli je bil odličen učenec in po zaključeni srednji šoli se je vpisal na program poslovnega administratorja, vendar je šolo po treh mesecih zapustil, saj je bila njegova ljubezen dirkanje. Že pri 13-ih letih se je začel ukvarjati s kartingom in po številnih zmagah se je leta 1981 preselil v Anglijo, kjer je nadaljeval svojo profesionalno kariero v razredu “Formula Ford”.
V “formula 1” se je vključil leta 1984 in od takrat do tragične dirke v San Marinu leta 1994 je bil vedno nekje na vrhu. Zmagal je na 41-ih tekmah, svetovni prvak pa je postal trikrat. Njegovo rivalstvo z Alainom Prostom je bilo legendarno, na dirkah pa je vedno nosil čelado zeleno-rumene barve, ki so simbolizirale brazilsko zastavo.
Pa vendar bi rad poleg njegovih dirkalnih sposobnosti v ospredje postavil še dve zadevi. Zdaj že rahlo pozabljeni Senna je bil izjemno empatičen človek, ki je kljub silnemu zaslužku z dirkanjem ostal prizemljen, pogosto pa je pokazal iskreno skrb do varnostnih pogojev na stezi, ki so tekmovalce postavili v nevaren položaj. Na dirki v Imoli se je prvi dan v kvalifikacijski tekmi zgodila nesreča, saj se je dirkač Barrichello zaletel v zaščitno ogrago, pri tem pa si je zlomil nos in roko. Ko se je zbudil v bolnišnici, je ob sebi najprej zagledal Senno. Bil je ob njem ne samo zaradi tega, ker sta bila oba Brazilca, ampak tudi zaradi tega, ker ga je nesreča prijatelja resnično prizadela.
Naslednji dan je bila druga kvalifikacijska tekma in tokrat se je v betonski zid z veliko hitrostjo zaletel avstrijski tekmovalec, Roland Ratzenberger, ki je zaradi hudih poškodb umrl na kraju nesreče. Senna je bil med prvimi na prizorišču nesreče. S solzami v očeh je gledal v negibno telo mladega Avstrijca in takrat mu je prijatelj Sid Watkins svetoval, naj neha dirkati in se raje posveti ribarjenju. Senna je odgovoril, da tega ne more storiti, saj je dirkanje njegova strast.
Zadnji dan tekme v nedeljo je Brazilec v pogovoru s Prostom tik pred dirko omenil idejo o ustanovitvi “Zveze dirkačev”, ki bi se borila za boljše varnostne pogoje na tekmah. Tistega popoldneva, ko so reševalci prihiteli na kraj nesreče in ga spravili v helikopter, so v razbitinah dirkalnika našli majhno avstrijsko zastavo. Senna jo je imel pri sebi v času dirke, saj je pričakoval zmago in njegov namen je bil po tekmi narediti še en krog in navijačem pokazati avstrijsko zastavico v spomin preminulega, mladega Ratzenbergerja. Senninega sprevoda v rojstnem Sao Paoulu se je udeležilo tri milijone ljudi, pokopali pa so ga na pokopališču v predmestju Morumbi.
Šele po njegovi smrti se je ugotovilo, da je na skrivaj in po tihem doniral ogromno vsote denarja za odpravo revščine v Braziliji. Prav tako je dva meseca pred usodnim trkom s sestro Viviane razpravljal o ustanovitvi humanitarne organizacije, ki bi pomagala izključno otrokom iz finančno šibkejših družin na področju razvijanja njihovega talenta.
Sestra je po njegovi smrti izpolnila obljubo in novembra 1994 je ustanovila fondacijo “Instituto Ayrton Senna”, ki še vedno deluje in do danes so v različne programe namenili prek 80 milijonov dolarjev.
Zaključil bom s citatom slavnega športnika:
“Če oseba nima sanj, potem nima razloga za življenje. Imeti sanje je nujno, vendar sanje morajo imeti tudi ščepec realnosti. Meni osebno je to življenjski princip.”
Ahmed Pašić
