Ljudje danes razumejo pravico do vstopa v javne objekte, dela in volitev kot nekaj samoumevnega. Pa vendar ni bilo vedno tako. Bili so časi, ko vsega omenjenega v industrijsko razvitih državah ni bilo mogoče storiti, ali pa je bilo zelo oteženo v primeru, če ste bili ženska.
Ženskam je bilo prepovedano vstopiti v določene klube, niso imele dostopa do nekaterih služb, šol in akademskih položajev, v večini držav niso mogle voliti vse do 20. stoletja. Ravno takšna situacija je spodbudila aktivnosti posameznikov in posameznic, kasneje pa tudi organizacij, ki so posledično ženskam zagotovili več pravic v vsakodnevnem življenju.
Boj je bil neizprosen. Mnogi so svoje izpostavljanje plačali z življenjem, hudimi poškodbami, aretacijo, izgnanstvom in izolacijo, vendar so padle zastave pobrali njihovih nasledniki.
Prvo javno praznovanje “dneva žena” je bilo organizirano 28. februarja 1909 v New Yorku na predlog aktivistke ukrajinskih korenin, Tereze Malkiel.
Avgusta 1910 je bila v glavnem mestu Danske organizirana Mednarodna konferenca socialističnih žensk in nemška socialistka Clara Zetkin je predlagala, da se vsako leto organizira obeleževanje dneva žensk, s katerimi bodo opozarjali na svoj status in zahtevali večje pravice, vključno z volilinimi. Predlog je bil sprejet in naslednje leto 19. marca se je demonstracij v Nemčiji, Avstro-Ogrski, Danski in Švici udeležilo več kot milijon oseb.
Ideja se je prijela in vsako leto je bilo več zborovanj v evropskih in ameriških mestih, vendar se je prelomnica zgodila 8. marca 1917, ko so ženske iz tekstilnih tovarn v ruskem St. Petersburgu s sloganom “Kruh in mir” zasedle ulice in zahtevale konec vojne ter učinkovitejšo dobavo hrane. Sedem dni kasneje je ruski car Nikolaj II. zapustil prestol in oblast predal novi vladi, ki je ženskam zagotovila volilno pravico.
Zahvaljujoč trudu in boju za boljše pravice so ženske dobile volilno pravico v Nemčiji leta 1919, Združenih državah Amerike 1920, Švici 1971 in na Portugalskem 1974, ponekod je nimajo še danes.
Združeni narodi so leta 1975 začeli obeleževati 8. marec kot mednarodni dan ženskih pravic in od takrat naprej je “dan žena” postal praznik ali dela prost dan v mnogih državah.
S praznikom so se pojavile številne simbolične geste, ki pomagajo ozaveščati javnost o boju za enake pravice. V Italiji je tako postala tradicija, da moški 8. marca ženskam podarijo rumene mimoze.
V zadnjih stotih letih se je veliko doseglo na področju ženskih pravic, vendar nas vse skupaj čaka še veliko dela. Naj navedem samo en primer iz Anglije, ki se je zgodil lani. BBC je pod pritiskom objavil imena najbolje plačanih. Velika večina je bila moških … Prav tako se pogosto zgodi, da je moški plačan več za isto delo, ki ga opravlja ženska.
Kot svetovna družba moramo nadaljevati pot, dokler ne pridemo do točke, ko bodo ljudje imeli enake pravice, ne glede na spol. Kar je lepo povedano v naslednjem citatu:
“Moški, njihove pravice in nič več. Ženske, njihove pravice in nič manj.” (Susan B. Anthony)
Naj bo tale kratki zapis o zgodovini obeleževanja današnjega praznika namenjen vsem tistim, ki so se izpostavljali in se še vedno izpostavljajo za bolj pravično družbo.
Vsem ženskam voščim prijeten mednarodni dan žena.
Ahmed Pašić
Vir: FB
Njegovim čestitkam se pridružuje tudi uredništvo vašega portala Osrednja Slovenija.
