“KAR NEKAJ ČASA NISEM VERJEL, ampak zdaj pa vem: zadnja leta srečujem vse več ljudi, ki so se odločili, da bodo stvari, ki so v Sloveniji narobe zastavljene, začeli spreminjati; ker tako, kot je, več ne gre. Vedo, da jih ne morejo spremeniti s peticijami o osnovni šoli, z iskrivim govorom na Prešernovi proslavi enkrat letno, s kazanjem na čudna pota odločanja v akademskih sferah, ko se življenje na videz pokaka tako na logiko kot na znanost … Mnogi so spoznali, da lahko svoj jutri in pojutrišnjem svojih otrok spremenijo le, če začnejo razstreljevati sebe. Počasi, vsak dan po malo. Topijo, drobijo, razstavljajo svoje ege, težka je, počasi gre, hudo je, kako bi ne bilo, ko se morajo stepsti s samim seboj … Samega sebe moraš na gobec in se ob tem še dobro počutiti, ker delaš prav … Z lastnim zgledom vplivajo na okolico. čeprav se zdi, da tega nihče ne opazi, pa ni tako. Če ne zaradi drugega, že zato, ker pri nas tisti, ki hoče biti normalen in pošten, hitro izpade čuden … Več čudnih za normalnost? Ko se čudnost začne dovolj pogosto ponavljati, začne vplivati tudi na druge. Tudi tisti, ki so pred tremi desetletji tekali naokoli za svoje zdravje, so bili v očeh drugih čudni. Pa se je sčasoma obrnilo tako, da so danes čudni tisti, ki prav nič ne migajo.”
Primož Kališnik, odgovorni urednik Poleta, priloge Dela in Slovenskih novic
Vir: Polet O2, uvodnik, 14. 2. 2019, str. 3
