Decembra 2008 se je v ljubljanskem hotelu Slon nastanil iranski državljan Iraj Farrokhzadeh. Nato je Farrokhzadeh z vizitko enega izmed izvršnih direktorjev NLB Skupine odkorakal v poslovalnico Nove ljubljanske banke in pri njej odprl bančni račun za podjetje Farrokh. To je bilo v lasti njega in njegove soproge ter registrirano na Britanskih Deviških otokih.
Podjetje Farrokh je imelo pred tem tekoči račun v eni izmed švicarskih bank. A julija 2008 je ena izmed iranskih bank – Export development bank – od katere so tekla nakazila na račun podjetja Farrokh, prišla na črno listo Združenih držav Amerike. Banka naj bi namreč financirala iransko jedrsko proliferacijo – torej razvoj jedrske tehnologije, kar bi lahko vodilo v jedrsko oboroževanje. Takrat je Farrokhzadeh zaprl račun podjetja Farrokh pri švicarski banki in odprl novega v NLB.
Na bančni račun podjetja Farrokh so hitro začeli pritekati prilivi denarja. Vsote teh prilivov so bile na začetku skromne. Nato pa so začele hitro naraščati. Na vrhuncu poslovanja je na račun priteklo tudi do 50 prilivov na dan, ki so bili nato prenakazani na različne račune v tujini.
Mesečni zneski nakazil na račun so znašali tudi do 70 milijonov evrov, do konca leta 2010 pa so dosegli vsoto milijarde dolarjev oziroma skoraj 900 milijonov evrov. V določenih mesecih se je prek računa podjetja Farrokh prelilo celo več denarja kot prek računov največjih slovenskih izvoznikov, kot sta Krka in Petrol.
Že kmalu po pričetku poslovanja podjetja Farrokh prek računa NLB so se nekaterim uslužbencem v banki pričeli porajati dvomi o legalnosti tega poslovanja. Tri mesece po odprtju računa v NLB, marca 2009, so uslužbenci sektorja plačilnega prometa s tujino tako prvič opozorili na neobičajne transakcije podjetja Farrokh.
Razlog za sum je bilo predvsem veliko število transakcij.
Julija 2009 so uslužbenci NLB na transakcije podjetja Farrokh opozorili tudi tedanjega člana uprave NLB Mirana Vičiča, zadolženega za področje plačilnega prometa.
V času poslovanja podjetja Farrokh prek NLB so naraščale tudi reklamacije plačil podjetja na račune drugih bank. Tuje banke so torej zaradi domnevno sumljivega izvora denarja zavrnile nakazilo denarja podjetja Farrokh na njihove račune. Novembra 2010 je v NLB potekal še en sestanek o poslovanju podjetja Farrokh, tokrat prav na temo reklamacij. A poslovanje se je nadaljevalo.
Še več, ker je podjetje Farrokh za tuje banke postajalo vedno bolj sumljivo, je Farrokhzadeh odprl dve novi podjetji – Al Samaa in GLS Services – s sedežem v Združenih arabskih emiratih. Račune zanju je Farrokhzadeh prav tako odprl v NLB. Farrokhzadeh se je s poslovanjem prek teh novih podjetij izognil reklamacijam nakazil drugih bank.
Poslovanje s podjetjem Farrokh je NLB prekinila šele sredi decembra 2010, in sicer po odredbi Banke Slovenije, ki je zahtevala to prekinitev. Način poteka transakcij je namreč vzbujal sume pranja denarja in financiranja terorizma.
Misija podjetja Farrokh: izognitev sankcij proti Iranu
Vsa ta dejstva o poslovanju podjetja Farrokh je v letih 2017 in 2018 ugotovila preiskovalna komisija državnega zbora o ugotavljanju domnevnega pranja denarja in financiranja terorizma, jedrske proliferacije ter financiranja aktivnosti tujih obveščevalno-varnostnih služb v NLB, d. d, ter domnevnega pranja denarja v Novi KBM, d. d. Pri Pod črto jih povzemamo iz dokumentov, ki jih je komisija javno objavila.
Komisija je ugotovila resnični namen poslovanja podjetja Farrokh.
To podjetje je bilo ustanovljeno z namenom, da se državi Iran uspe izogniti mednarodnim sankcijam in s tem Iranu omogoči nadaljevanje jedrske proliferacije.
Podjetje Farrokh je namreč denar dobivalo od dveh iranskih bank: Melli Bank Iran in Export Development Bank of Iran. Obe banki sta bili v času poslovanja podjetja Farrokh z NLB pod embargom ZDA in Evropske unije. Embargo na poslovanje bank je bil sprejet zaradi nadaljevanja razvoja jedrskega orožja v Iranu.
Denar iz omenjenih iranskih bank se je najprej stekal v iransko podjetje Farrokhzadeh Partnership Co, od tam pa v podjetje Farrokh z računom v NLB. Podjetje Farrokh je nato plačevalo za blago, ki je bilo v nekaterih primerih po ugotovitvah preiskovalne komisije namenjeno za jedrsko proliferacijo v Iranu. Celotno shemo je po ugotovitvah komisije dejansko vodila država Iran in ne Farrokhzadeh kot poslovnež.
Odpoved nadzornih inštitucij
Še bolj skrb vzbujajoče so ugotovitve preiskovalne komisije o popolni odpovedi nadzora nad sumljivimi transakcijami v NLB.
Kot rečeno, so uslužbenci banke, odgovorne v NLB, večkrat opozarjali na sumljivost transakcij podjetja Farrokh.
S transakcijami sta se ukvarjala tudi urad za preprečevanje pranja denarja in policija. A preiskava primera je bila zelo pomanjkljiva.
Urad za preprečevanje pranja denarja (UPPD) so francoski državni organi že marca 2010 opozorili na eno izmed sumljivih transakcij podjetja Farrokh. UPPD je transakcijo pričel preiskovati šele julija 2010. Banko Slovenije (BS) pa je k izvedbi inšpekcijskega pregleda poslovanja v banki obvestil šele oktobra 2010. UPPD za tak pregled namreč nima pristojnosti.
Kot rečeno, je nato Banka Slovenije decembra 2010 banki NLB prepovedala poslovanje s podjetjem Farrokh.
Od odkritja sumljivih transakcij do prepovedi poslovanja je tako minilo devet mesecev.
Urad za preprečevanje pranja denarja je o sumljivih transakcijah podjetja Farrokh policijo uradno obvestil šele novembra 2010. Policija je najprej preiskovala sum pranja denarja in že po nekaj dnevih preiskave zaključila, da razlogi za sum pranja denarja ne obstajajo. Nato so v policiji poskušali ugotoviti, ali pri poslovanju podjetja Farrokh obstaja sum financiranja jedrske proliferacije. A tudi tega suma policija ni potrdila.
Kot je razvidno iz ugotovitev preiskovalne komisije, je policija preiskavi opravila zelo površno.
Policija je leta 2010 od UPPD dobila podatke o vseh transakcijah podjetja Farrokh. Če bi policija na podlagi teh podatkov opravila razgovore z uslužbenci NLB in pridobila ustrezno dokumentacijo od banke, bi lahko precej hitro ugotovila, da sta v transakcije vključeni dve iranski banki pod embargom EU in ZDA. A policijska preiskava se je ustavila veliko prej.
Farrokhzadeh in potencialni sostorilci so se tako izmaknili slovenskim organom odkrivanja in pregona, je ugotovila parlamentarna preiskava.
Površna policijska preiskava pa ni edino sporno ravnanje v primeru Farrokh. Kot je razvidno iz dokumentacije, ki smo jo z zahtevo po dostopu do informacij javnega značaja pridobili od notranjega ministrstva, je policija svojo površnost želela prikriti najprej z zavajanjem tožilstva, nato pa še samega ministrstva.
Policija skriva preiskavo pred tožilstvom
Preiskavo primera Farrokh je policija zaključila v začetku leta 2012.
Primer Farrokh pa je javnosti postal znan šele sredi leta 2017.
Takrat so namreč zanj v okviru širše preiskave o sanaciji slovenskih bank po finančni krizi izvedeli poslanci državnega zbora. Na podlagi teh informacij so julija 2017 tudi ustanovili preiskovalno komisijo o domnevnem pranju denarja in financiranju terorizma.
Že mesec dni pred tem, junija 2017, pa je nekdanji predsednik protikorupcijske komisije Goran Klemenčič poslancem, članom komisije za nadzor obveščevalnih služb, povedal, da so policijo konec leta 2010 ali v začetku leta 2011 seznanili s sumljivimi transakcijami v primeru Farrokh. Protikorupcijska komisija je namreč takrat od žvižgača pridobila poročilo Banke Slovenije v zvezi z zadevo Farrokh, poročilo pa je kazalo tudi na sume storitve kaznivih dejanj.
Na podlagi Klemenčičevih trditev je notranje ministrstvo sredi leta 2017 opravilo nadzor nad policijskimi postopki v zadevi Farrokh. Nadzor je izvedel direktorat ministrstva za policijo in druge varnostne naloge. Končan je bil septembra 2017.
Kot so ugotovili nadzorniki ministrstva, policija o izsledkih preiskave v primeru Farrokh o njenem zaključku v začetku leta 2012 ni obvestila državnega tožilstva.
Zakaj je to pomembno? Državno tožilstvo je v Sloveniji po zakonu gospodar kazenskega postopka, njegovi temeljni nalogi pa sta med drugimi usmerjanje dela policije in nadzor nad delom policije. Policija mora zato po zakonu tožilstvo obvestiti o ugotovitvah vsake posamezne preiskave suma kaznivega dejanja, ki jo policisti odprejo – ne glede na to, ali se je sum potrdil ali pa so policisti ugotovili, da kaznivega dejanja v resnici ni bilo. Na podlagi tega obvestila lahko tožilci preverijo, ali je policija preiskavo opravila vestno in zakonito.
S tem, ko policija tožilstva sploh ni obvestila, da preiskuje primer Farrokh, se je torej izognila nadzoru nad svojim delom. Če bi obvestila tožilstvo, bi slednje lahko ugotovilo, da policija zadeve ni preiskala primerno – tako, kot je to pozneje ugotovila preiskovalna komisija državnega zbora.
Izgovori policije
Kot je razvidno iz ugotovitev nadzora notranjega ministrstva, so se na policiji izgovarjali, da jim tožilstva o preiskovanju zadeve Farrokh po takrat veljavnih pravilih ni bilo treba obvestiti. Kriminalisti, ki so preiskovali zadevo, namreč v konkretnem primeru po zagotovilih policije niso odkrili tako imenovanih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Zakonodaja namreč policiji nalaga, da mora tožilstvo o svojih preiskovalnih aktivnostih obvestiti le, če ugotovi obstoj razlogov za sum kaznivega dejanja, s čimer se prične predkazenski postopek.
Zakaj je ta, na prvi pogled birokratski razloček, pomemben? Vzemimo namišljen in banalen primer: nekdo pokliče na policijsko številko 113, pove le »Včeraj so v Ljubljani nekoga oropali« in odloži slušalko. Policija na podlagi teh informacij ne more pričeti s preiskovanjem domnevnega ropa. Ne ve namreč, niti kdo naj bi bil oropan niti kdaj oziroma kje naj bi se ta dogodek zgodil.
Zato v takem primeru razlogi za sum, da se je zgodilo kaznivo dejanje, ne obstajajo, policiji pa o takem klicu tožilstva ni treba obveščati.
Drugače pa je, če policija dobil takšne podatke, ki verodostojno kažejo na sum, da je nekdo storil kaznivo dejanje. Le na podlagi takšnih podatkov lahko policija prične preiskovati zadevo in za to uporabljati policijska pooblastila. Kot rečeno, pa mora o izidu vsake takšne preiskave obvestiti tožilstvo.
Notranje ministrstvo je v primeru Farrokh ugotovilo, da je policija ugotovila razloge za sum in da je uporabila tudi policijska pooblastila, o katerih bi morala obvestiti tožilstvo.
Policija je namreč med preiskavo fotokopirala potne listine šestih oseb in jih poslala tujim varnostnim organom, da bi o teh osebah pridobila informacije. Obenem je tujim varnostnim organom sporočila, da informacije potrebuje, ker so osebe »vpletene v organizacijo in izvajanje kaznivih dejanj v zvezi s tihotapljenjem vojaške opreme«.
Ena izmed oseb naj bi za to tudi uporabljala ponarejene oziroma prirejene dokumente. V poznejšem obvestilu EUROPOL-u pa je policija tudi izjavila, da policija podatke potrebuje za nadaljnje vodenje predkazenskega postopka. Kot rečeno: takoj, ko policija prične predkazenski postopek, mora o poteku postopka obveščati tožilstvo.
Ker je policija v primeru Farrokh uporabila policijska pooblastila in vodila predkazenski postopek, bi morala o izsledkih preiskave obvestiti tožilstvo.
A tega ni nikoli storila.
Zato tožilstvo do leta 2017, ko so za primer Farrokh izvedeli poslanci in nato celotna javnost, sploh ni vedelo, da je policija zadevo preiskovala že v letih 2010 in 2011.
Zavajanje notranjega ministrstva
A to ni vse. Uslužbenci notranjega ministrstva, ki so leta 2017 opravili nadzor nad delovanjem policije v primeru Farrokh, so posumili, da želi policija zavesti tudi njih. Policijo so namreč zaprosili, da jim posreduje predpise, na podlagi katerih so kriminalisti pri tujih varnostnih organih poizvedovali o osumljencih v primeru Farrokh. Odgovor policije pa je bil nenavaden.
Policija je lahko v letih 2010 in 2011 takšno preverjanje pri tujih organih izpeljala le na podlagi zakona o kazenskem postopku. Ta zakon pa, kot rečeno, določa, da je treba o takem preverjanju nujno obvestiti tožilstvo.
S policije so notranjemu ministrstvu poslali odgovor, da so delovali na podlagi leta 2000 sprejetega internega navodila policije o razpisovanju tiralic in o iskanju oseb.
To navodilo pa ni določalo, da je treba pri poizvedovanju o osumljencih obveščati tožilstvo.
Toda: kot so ugotovili preiskovalci notranjega ministrstva, navodilo, na katerega se je sklicevala policija, v začetku leta 2011, ko naj bi na podlagi tega navodila delovali, že šest let ni bilo veljavno. Do leta 2011 je bilo namreč že dvakrat spremenjeno, in sicer prav v delu, ki je nato določil, da mora policija o poizvedbah o osumljencih pri tujih varnostnih organih obveščati tožilstvo.
»Iz opisanega in ob dejstvu, da sta navodilu iz leta 2000, na katerega se napačno sklicuje policija, sledili še najmanj dve spremembi (nenamerna pomota je zato malo verjetna), kakor tudi, da je pojasnilo (uslužbencem ministrstva, ki so preiskovali ravnanje policije v primeru Farrokh, op. a.) z 21. 7. 2017 pripravljal isti uslužbenec policije, ki je sodeloval tudi pri obravnavi zadeve leta 2011, se tukajšnjemu direktoratu zastavlja resen pomislek, da je policija skušala nadzorni organ namenoma zavesti, kar pa je z vidika določene nadzorstvene funkcije MNZ v razmerju do policije kot organa v sestavi, nedopustno,« je zapisano v mnenju notranjega ministrstva o primeru Farrokh (podčrtan del je tisti del, ki je podčrtan tudi v originalnem dokumentu).
Odgovorni v policiji so obenem vseskozi trdili, da kriminalisti od komisije za preprečevanje korupcije (KPK) niso nikoli pridobili dokumentacije Banke Slovenije o zadevi Farrokh.
Kot rečeno, je nekdanji predsednik protikorupcijske komisije Goran Klemenčič poslancem pod prisego povedal, da so dokumentacijo posredovali policiji. Predali so jo namreč Robertu Slodeju, ki je bil takrat vodja preiskav na Nacionalnem preiskovalnem uradu. To je nato pred poslanci potrdil tudi Slodej sam.
»Navedbi policije, da od KPK v konkretni zadevi ni prejela spornega dokumenta Banke Slovenije, ni moč pritrditi,« so zato zapisali avtorji poročila notranjega ministrstva o zadevi Farrokh.
Odgovorni za napake so se izognili kazni
Policija je torej v primeru Farrokh najprej površno opravila preiskavo, nato pa je to površnost želela pomesti pod preprogo. Je za to kdo odgovarjal?
Notranje ministrstvo je na podlagi svojih ugotovitev v primeru Farrokh na specializirano državno tožilstvo poslalo ovadbo proti policistu, ki bi moral obveščati tožilstvo o policijskih postopkih v zvezi s to zadevo. A kot so nam sporočili s tožilstva, so ovadbo zavrgli.
S policije pa so nam odgovorili, da sprejemajo ugotovitve notranjega ministrstva, »da je pri obravnavi konkretnega primera prišlo do določenih strokovnih napak«. Zapisali so še, da niso imeli nikakršnega namena zavajati uslužbencev notranjega ministrstva pri opravljanju nadzora nad delom policije.
Pri nekaterih policistih, ki so preiskovali primer Farrokh, so v policiji »zaznali določene nepravilnosti pri njihovem izvrševanju zaupanih nalog«.
Zaradi ugotovljenih nepravilnosti bi lahko sprožili določene delovnopravne ukrepe proti odgovornim policistom, a so roki za njihovo uvedbo že potekli.
Policisti, odgovorni za napake, tako niso bili deležni nikakršnih sankcij.
So pa na policiji v odgovoru mediju Pod črto zapisali, da so na podlagi ugotovitev notranjega ministrstva uvedli določene spremembe pri svojem delu. S tem naj bi se izognili temu, da bi se takšni primeru zgodili tudi v prihodnosti. Usmeritve, kako naj ukrepajo, je takratna ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar dala oktobra 2017. Šlo je predvsem za uskladitev notranjih predpisov o delovanju policije.
Policisti nadaljujejo z zavajanjem
Policija torej priznava napake pri obravnavi primera Farrokh. Iz odgovorov policije mediju Pod črto je razvidno, da so se teh napak zavedali že leta 2017. Zato toliko bolj preseneča pričanje nekaterih višjih uslužbencev policije o primeru Farrokh pred preiskovalno komisijo DZ marca 2018.
Kljub ugotovljenim napakam so namreč policisti poslancem brez izjem zagotavljali, da so primer Farrokh vodili strokovno in profesionalno.
Andrej Černigoj, na primer, ki je kot član oddelka kriminalistične policije za preiskovanje financiranja terorizma preiskoval primer Farrokh, pred poslanci ni pristal na očitke, da preiskovalci primera niso preiskali dovolj dobro. Pri preiskovanju so bili »več kot odgovorni in profesionalni«, je povedal poslancem. Vodja sektorja za gospodarsko kriminaliteto v kriminalistični policiji Dušan Florjančič pa je povedal, da »je bila zadeva preverjena na več ravneh«.
Toda, kot je ugotovila preiskovalna komisija državnega zbora, niso policisti opravili niti razgovorov z uslužbenci NLB oziroma pregledali dokumentacije banke, s čimer bi zelo lahko ugotovili, da podjetje Farrokh denar pridobiva od bank pod embargom Evropske unije in ZDA.
Kakšna je škoda zaradi slabega dela policije?
Po tem, ko so poslanci, člani komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami, primer Farrokh leta 2017 razkrili javnosti, je policija spet odprla preiskavo iranskega preboja embarga v NLB.
Kot so nam sporočili s policije, je ponovno uvedbo preiskave zahtevalo specializirano državno tožilstvo.
Julija 2017 so tako ustanovili specializirano preiskovalno skupino, poleg policije pa v njej sodelujejo tudi strokovnjaki iz nekaterih drugih inštitucij. Preiskovalci so po pojasnilu policije do danes opravili okoli 50 razgovorov z različnimi osebami, zasežena je bila tudi različna poslovna dokumentacija. Trenutno preverjajo podatke o posameznih bančnih transakcijah.
Vprašanje pa je, kolikšno škodo je policija že povzročila z opustitvijo preiskave primera leta 2012.
Namreč, v času prve preiskave bi lahko novembra 2010 celo prijeli in zaslišali Iraja Farrokhzadeha, direktorja podjetja Farrokh.
Med njegovim bivanjem v hotelu Slon tistega meseca je namreč policija že razpolagala z informacijami o primeru. A takrat informacij v policiji »enostavno niso upoštevali«, je ugotovila preiskovalna komisija državnega zbora. Glede na to, da so ponovno preiskavo primera odprli šele šest let pozneje, se odpira vprašanje, kako učinkovita je sploh še lahko ta preiskava po toliko pretečenega časa.
Površna preiskava v letih 2010, 2011 in 2012 ter njeno ponovno odprtje leta 2017, ko je zaradi časovne oddaljenosti bistveno težje pridobiti ustrezne dokaze, pa je skrb vzbujajoča predvsem zaradi ugotovitev preiskovalne komisije DZ o naravi primera Farrokh.
Pri opozarjanju na sumljive transakcije in nato pri preiskovanju teh transakcij so namreč odpovedali nadzorni mehanizmi v celi vrsti inštitucij.
Najprej v NLB, nato na uradu za preprečevanje pranja denarja in Banki Slovenije, na koncu pa še v policiji in Slovenski obveščevalno-varnostni službi.
Tako obširno nedelovanje pristojnih inštitucij ne more biti plod naključja ali splošnega slabega dela teh inštitucij, ampak je lahko le namerno, so v poročilu zapisali člani preiskovalne komisije DZ.
Komu je uspelo doseči, da toliko državnih organov namenoma ni opravilo svojega dela?
To bi lahko pokazala le nadaljnja preiskava primera Farrokh, je opozorila preiskovalna komisija DZ. Ugotovila je tri dejstva, pomembna za nadaljnjo preiskavo.
Prvič, poslanci so ocenili, da tako obširne transakcije v vrednosti okoli milijarde dolarjev prek NLB najverjetneje ne bi mogle potekati, če se v banko ne bi uspelo infiltrirati tujim tajnim službam.
Le tako bi lahko namreč preprečili nadzor nad sumljivimi transakcijami v banki. Taka penetracija po eni strani ogroža nacionalno varnost, po drugi strani pa vzbuja močan dvom v učinkovitost slovenskih tajnih služb, so menili člani preiskovalne komisije DZ.
Člani komisije so ob tem ugotovili, da primer Farrokh ni bil prvi preboj iranskega embarga, ki je potekal prek NLB.
Irancem se je mednarodnim sankcijam uspelo izogniti že leta 1979, preboj je potekal prek švicarskega računa Ljubljanske banke.
Iranci so prek NLB embargo poskušali prebiti še leta 2012, a je bil ta poskus pravočasno ustavljen.
Drugič, preiskovalna komisija DZ je opozorila na nenavadne zveze med Ljubljansko banko, torej predhodnico NLB, in državo Iran. Ljubljanska banka je imela že v času nekdanje republike Jugoslavije v Iranu svoje predstavništvo. Po osamosvojitvi pa je to predstavništvo med letoma 1991 in 1993 izvajalo tudi določene diplomatske naloge.
Predstavništvo Ljubljanske banke v Teheranu je »imelo neko neobičajno, hibridno strukturo, ki je bila po tedanjih slovenskih zakonih in ustavi nezakonita, saj so naloge poslovnega bančništva prešle v naloge, ki so institucionalno gledano predmet delovanja ministrstva za zunanje zadeve: predstavništvo je namreč opravljalo tudi dejavnost gospodarske diplomacije in tudi čisto klasične diplomatske naloge. S tem je nastala nevarna situacija, v kateri so se mešali poslovna politika banke, politični instrumenti države in mednarodna politika,« je zapisano v poročilu preiskovalne komisije DZ.
Leta 1993 so nato predstavništvo Ljubljanske banke v Teheranu preprosto transformirali v slovensko veleposlaništvo. To je »nadaljevalo z izvajanjem diplomatskih dejavnosti, istočasno pa je bilo močno vpeto v bančne relacije med Iranom in Slovenijo«. Prav preiskovanje te povezave med slovensko politiko in bančništvom bi lahko bilo po mnenju preiskovalne komisije ključno za razumevanje primera Farrokh.
Tretje pomembno dejstvo pa so politični stiki med iranskimi predstavniki in slovenskim političnim vrhom.
Iranski veleposlanik je namreč »obiskoval guvernerja Banke Slovenije in ministra za finance z namenom odprtja slovenskega bančnega trga za Iran,« so zapisali v poročilu preiskovalne komisije DZ.
Komisiji je uspelo prek posrednika navezati stike tudi z Irajem Farrokhzadehom. Glede tega so v poročilu zapisali: »Preiskovalna komisija ugotavlja, da je Farrokhzadeh dobro obveščen o ponovnem odprtju primera in da ima v Sloveniji vzpostavljeno mrežo stikov, ki jih očitno lahko kadar koli kontaktira, kar pomeni, da njegova mreža v Sloveniji nemoteno deluje.«
Toda zaradi površne preiskave policije med letoma 2010 in 2012 je veliko vprašanje, ali bo lahko po preteku toliko let posebna skupina specializiranega državnega tožilstva pridobila kakršne koli informacije o tem, kdo je omogočil koordinirano opustitev dolžnega nadzora vrste državnih organov nad transakcijami v primeru Farrokh, ki je omogočila preboj iranskega embarga. In pa, kdo sestavlja mrežo virov Iraja Farrokhzadeha v Sloveniji.
Vir: KLIK
