“Vsakdo v življenju najde nekaj, v čemer je lahko kvaliteten. Nujno je, da to kvaliteto prepoznaš in jo uporabiš kot orodje. Meni se je to zgodilo leta 2003 v Caracasu, kjer smo zastavili projekt Caracas Case, ki se je osredotočal na neformalno mesto. Tam sem bila skoraj pol leta in ugotovila sem, da želim delati z lokalnimi prebivalci. Najlepše, kar se ti v življenju zgodi je, da delaš z lokalno skupnostjo, da skupaj z domačini razviješ in izpelješ projekt – na primer v Caracasu suho stranišče, ki ni potrebovalo vode, na lokaciji, kjer ni bilo mestnega vodovoda.
S študenti se nikdar vnaprej ne odločimo, kaj bomo delali, ampak se o vsebini projekta dogovorimo s prebivalci. Delujemo po principu learning by doing, učimo se prek prakse. Popolnoma drugače od načina dela, ko nekam prideš z že izoblikovano idejo … Vedno stremimo k temu, da ljudje projekt nadaljujejo, ko odidemo, da postane njihov. Takšna praksa me napolni veliko bolj od razstave v katerikoli galeriji. A tudi razstave v muzeju so pomembne, saj so tudi muzeji pedagoške institucije.”
Marjetica Potrč, umetnica in arhitektka s sedežem v Ljubljani in Berlinu
Vir: Dnevnik, 15. 1. 2019, str. 22
