“Ko se kmetje odločajo, kaj bodo sadili, in oddajo vloge za subvencije, pristojni vedo, kaj bo na njivah zraslo. Mi, ki smo v oskrbni verigi in nismo del velikih trgovskih mrež, tega ne vemo. Kljub temu oskrba s hrano dobro deluje, ker je vsak člen te verige odgovoren in si nihče noče niti predstavljati, da ne bi bilo kaj dati otrokom za zajtrk, malico, kosilo … Ko smo začenjali našo zgodbo, so redki kmetje prodajali neposredno v javne zavode, ker je bilo to zanje zahtevno. Očitno smo nekaj premaknili, saj je zdaj takšnega sodelovanja bistveno več; ker smo delali transparentno in to še vedno počnemo, so se nekateri organizatorji prehrane sami povezali s kmetijami. Pravzaprav so nas izločili iz verige. Zgodilo se je tudi nasprotno: kmetje so šli sami do javnih zavodov in se naučili izstaviti e-račune. In kje je še vedno naša priložnost? Kadar kmetje nimajo vseh pridelkov oziroma izdelkov, ki jih javni zavodi potrebujejo. Takrat javni zavodi pokličejo nas. Ker so se začeli javni zavodi in kmetje povezovati mimo nas – kar ni narobe in je za nas potrditev, da smo prispevali k spremembi, ustvarili družbeni učinek, kar je poslanstvo socialnega podjetništva -, smo se lani začeli prijavljati na javna naročila, da si zagotovimo stalnejše delo.”
Lilijana Brajlih, pionirka lokalne oskrbe po načelih odgovorne trgovine
Vir: Ona, Ženski magazin Dela in Slovenskih novic, 8. 1. 2019
