Včeraj je po slovenskih medijih zaokrožila zgodba o odločitvi koprskega višjega sodišča v primeru spolnega napada na spečo osebo. Uporabiti silo šele, ko se žrtev sredi spolnega odnosa prebudi, menda ni dovolj za prepoznanje kaznivega dejanja posilstva.
V zadnjih letih je #MeToo naslovil problematike pravne obravnave spolnega nasilja v širši perspektivi, ki prepoznava kompleksen preplet mehanizmov, ki segajo globlje od obravnave individualne situacije. Gibanju je načeloma uspelo nekaj, česar zakonu ni: zmanjšati stigmo in strah, ki v kulturi posilstev zaznamujeta žrtve.
A koprski primer je dober pokazatelj, da je anomalije v sistemu potrebno nasloviti tudi s pritiskom na zakonodajo.
Primeri, kot je koprski, pretresejo. A morda njihova odmevnost in dejstvo, da lahko obenem sprožajo moralno paniko, pomeni, da je androcentričen red končno v primežu sprememb.
Manj optimističen je podatek, da naše ministrstvo za pravosodje o spremembah modela pri definiciji posilstva ne razmišlja.
Vir: 
