Spomini Ivana Cankarja, našega največjega pisatelja in premišljevalca slovenskega naroda so bolj pomembni, kot si morda lahko mislimo.
Poslušajte – https://4d.rtvslo.si/arhiv/spomini-pisma-in-potopisi/174534358. Počasi in s srcem: Oko mojega spomina seže daleč, prav do tretjega leta moje dobe. Pogorela nam je hiša in obubožali smo docela. Mi otroci, kolikor nas je bilo, smo se igrali na vrhu pri Sveti Trojici. Pod večer je bilo, sonce je sijalo milo in toplo, kakor sam božji blagoslov. Spodaj je bila Vrhnika že vsa v senci, lesketala so se le še zgornja okna gosposkih hiš. »Jezus!« je vzkriknila sestra. Zgrabila me je za roko in je tekla; jaz, neroden v nogah, sem kolobaril za njo ter se prevračal nizdol po kamenju in po spolzki travi. Silen dim je bil obsenčil nebo prav tja do Ljubljanskega vrha, do Svete Ane in do Žalostne gore; presekal ga je navpikoma sijajen pilamen, slok in visok. »Jezus! Jezus! « je kričala sestra … Tukaj, v ta prelepi plamen, je zaklenjen moj spomin; več ga ni … Prikaže pa se nenadoma mati, čisto majhna, čisto drobna, nič preplašena, samo začudena; na cesti stoji ter tišči pod pazduho staro stensko uro, ki že zdavnaj ni več šla, ne bila … Spomin umolkne, pa se oglasi v izbi tete Micke. Izba je bila prečudno bela, tudi teta Micka je bila vsa bela in na belo pogrnjeni mizi je stala skleda belih, žlahtno dišečih štrukljev. Od zunaj je plamenelo zamolklo in rdeče, kakor večerna zarja …
To je bil najlepši dan mojega življenja.
Življenje, ki ga živi to betežno telo zunaj pod glasnim soncem, je le medel odsvit, le motna prispodoba onega drugega življenja, ki je zaklenjeno v tebi in v meni. Motna prispodoba je, ki bolj zastira in pači pravo lice človeka, nego da bi ga po resnici razodela. Do mozga, se ti zdi, da poznaš svojega bližnjega, videl si ga na svatbi in na sedmini; pa izbruhne besedo ponevedoma, v strahu, v sili, v čeznaturni radosti – in pred teboj stoji vse nekdo drug, tujec, ki ga nisi še nikoli srečal, človek, ki je podoben tebi, vsem in nikomur. Le tistemu, ki je bil neustrašen, zadnje resnice željan posegel v lastne globočine, le tistemu se razgrnejo vse prispodobe, se odpro katakombe v srcu brata.
JERMAN: (je stal za trenutek osupel) Kakšna je bila beseda, ki ste jo rekli? Kaj ste iznašli, da bi me do dna ranili? – Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!
Kako je umrl Ivan Cankar?
B. O.
