25. junija 1991 je slovenska skupščina sprejela deklaracijo o neodvisnosti Slovenije in temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije.
Dan državnosti je slovenski državni praznik, ki se ga praznuje 25. junija, in je dela prost dan v Republiki Sloveniji. Obeležuje spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Tega dne sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, sicer slavnostno razglašeni naslednji dan, 26. junija, na Trgu republike v Ljubljani.
Ob razglasitvi samostojne Slovenije 25. junija 1991 je v parlamentu izbruhnilo veselje.
Samo tedanji predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan se je držal kot na pogrebu, kajti samostojna Slovenija ni bila nikoli njegova intimna opcija.
“Naj živi samostojna in neodvisna Slovenija!” je ob razglasitvi samostojne Slovenije dejal predsednik Skupščine Republike Slovenije France Bučar.
Kar 95 % udeležencev plebiscita ZA samostojno Slovenijo
Razglasitev, ki je bila v skladu z rezultati plebiscita, ki je potekal 23. decembra 1990 in na katerem so se slovenski volivci odločali: “Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?”, je upravičeno požela val navdušenja. Še posebej zato, ker se je kar 95 odstotkov udeleženih (88,5 odstotkov vseh volivcev) odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo. Samo pri Milanu Kučanu, predsedniku predsedstva, je bilo zelo jasno opaziti grenak priokus, kajti zanj osamosvojitev Slovenije nikoli ni predstavljala njegove srčne želje, zato je pred tem storil marsikaj, da do osamosvojitve sploh ne bi prišlo.
Precej nerazumljivo pa je, da ga nekateri še vedno štejejo kot enega izmed najpomembnejših slovenskih osamosvojiteljev.
Po tem, ko je ta izjavil: “Danes so dovoljene sanje. Jutri je nov dan,” so slovenski narod že naslednji dan pričakale barikade, tanki in vojna, h kateri pa je pripomogel tudi Kučan, ki je pomagal pri razorožitvi Slovenije.
Ta pa je nato izrekel še marsikaj, kar je jasno kazalo, kakšna je bila v resnici njegova vloga v osamosvojitvenem procesu.
Z. N.
Podčrtano
-”Samostojna Slovenija bi bila najbolj črnogleda varianta … Vendar moramo narediti vse, da Jugoslavija bo,” Milan Kučan, 26. 10. 1988.
-”Slovenske identitete, naj si še tako domišljamo, da je, v Evropi in svetu ni, vsaj ne kot del nečesa avtonomnega in do kraja razpoznavnega. Je predvsem identiteta Jugoslavije ali celo Balkana,” Milan Kučan v Ljubljani, 8. 2. 1989.
-”Jasno je, da mi iz Jugoslavije nočemo in ne želimo, in da nas kljub takim amandmajem iz nje nihče nima pravice poditi,” Milan Kučan v Beogradu, 28. 9. 1989.
-”Za nikakršen odhod in odcepitev iz Jugoslavije ne gre. Z dopolnili smo ustvarili pomembne pogoje za prihodnost, za socializem po meri ljudi,” Milan Kučan, 2. 10. 1989.
-”Naša opredelitev je nedvomno Jugoslavija. Mi razumemo in sprejemamo Jugoslavijo za svojo državo in si je ne pustimo vzeti,” Milan Kučan v Beogradu, december 1989.
-”O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti,” Milan Kučan, 31. 1. 1990.
-”Zame je merodajno predvsem vprašanje, ali Slovencem res ni mogoče živeti v Jugoslaviji,” Milan Kučan, februar 1990.
-”O odcepitveni poti nisem nikoli govoril, o njej pa so govorili mnogi politični ljudje v Sloveniji,” Milan Kučan, 20. 4. 1990.
-”Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem,” Milan Kučan, 23. 12. 2015.
