1. novembra 2005 je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila 27. januar za svetovni dan spomina na žrtve holokavsta.
Beseda holokavst izvira iz besed hólos, »celota« in kaustós,»zažgan«.
S tem dejanjem je skupščina zavrnila kakršnokoli zanikanje obstoja holokavsta kot zgodovinskega dogodka. Skupščina je pozvala države članice, naj v šolske učne načrte vključijo problematiko holokavsta, s čimer naj bi svarilo pred izogibanjem oz. preprečitvi kakršnega koli holokavsta v prihodnosti. Države, v katerih so bila nekoč koncentracijska taborišča, prisilna delovna taborišča in zapori, so bile poklicane k ohranjanju le teh v spomin ter opomin na holokavst.
Generalna skupščina Združenih narodov je s tem ponovno spomnila tudi na Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju genocidnih dejanj, ki je bila sprejeta z namenom izogibanja ponavljanju genocidnih dejanj, kakršne je zagrešil nacistični režim, in 
zagotovila, da bo holokavst, katerega rezultat je bil pomor tretjine židovskega prebivalstva in neštetih članov drugih manjšin, večno opozorilo vsem ljudem o nevarnostih sovraštva, fanatizma, rasizma in predsodkov.
Generalna skupščina ZN je z resolucijo tudi brez zadržkov obsodila vsakršno pojavljanje verske nestrpnosti, hujskanja, mučenja oziroma trpinčenja ali nasilja nad posamezniki oziroma skupnostmi zaradi etničnega izvora ali verskega prepričanja. Resoluciji je podprla tudi Evropska unija, kar pomeni, da ju podpirajo vse članice Evropske unije.
Žal pa (pri nas) ostaja še vedno nerešena problematika komunističnih povojnih pobojev in nasilja nad drugače mislečimi s strani Komunistične partije, ki ravno tako sodi med dejanja, kakršno je bil holokavst – a ker je, razen z redkimi izjemami, pri nas tudi po letu 1990 imela leva (komunistična) opcija, se temu vprašanju in rešitvi problematike leva oblast spretno izogiba in na ta način ohranja za »svoje« še vedno številne nezaslužene in neupravičene bonitete. Koliko časa še?
J.S.
