Prvega novembra obeležujemo dan spomina na mrtve oziroma praznik vseh svetih. Dan vseh svetih je katoliški praznik, ki ga praznujejo povsod po svetu, v čast in spomin vseh svetnikov.
Za ta dan je značilno obiskovanje grobov in udeležba pri cerkvenih obredih oziroma spominskih slovesnostih na vojaških grobovih in pokopališčih. Na praznik vseh svetih bodo svete maše po vseh slovenskih župnijah, popoldne pa bodo molitve za verne rajne v cerkvah in na pokopališčih.
V Sloveniji je 1. november postal državni praznik in se preimenoval v dan mrtvih po letu 1990 z zakonom o praznikih iz let 1989 in 1990.
Sprva so se spominjali samo mučencev Cerkev se je sprva z javnim čaščenjem spominjala samo mučencev, ki so se jim pozneje pridružili tudi svetniki, ki niso bili mučenci. Ker je število mučencev naraščalo, se je Cerkev odločila za poseben spominski dan, ko naj bi se spominjali vseh mučencev skupaj. Tak dan je bil od začetka 7. stoletja dalje v Rimu 13. maj, papež Gregor IV. pa je dan prestavil na 1. november in naročil, da se v frankovski državi uvede ta praznik, kar se je leta 835 tudi zgodilo.
V pravoslavni cerkvi ga še vedno obhajajo prvo nedeljo po binkoštih. “Vahti” praznik, po ljudskem izročilu znan tudi kot vahti, je tesno povezan z dnevom vernih duš. Oba dneva po ljudskem izročilu še sredi 20. stoletja ohranjata šego povezano z obrednim kruhom. Gre za hlebčke (vahtiči, krapci), ki jih delijo otrokom in revežem na pokopališču ali pred cerkvijo. Ponekod pa otroci in reveži naredijo obhod po hišah, kjer dobijo v dar hlebčke v zahvalo za molitev, namenjeno rajnim. Omenjena šega, ki je še živa na Koroškem, pa tudi ponekod v Beneški Sloveniji in na Tolminskem, simbolizira obdarovanje vernih duš, ki so jim nekoč na predvečer na mizi puščali jedi in pijačo, medtem ko so se sami postili. Post, ki je bil v navadi vse od 14. stoletja je bil na slovenskem etničnem območju zelo strog.
Praznik vseh svetih je izraz vere cerkve, da so poleg razglašenih in zapisanih svetnikov v koledarju svetništvo dosegli tudi mnogi neimenovani možje in žene vseh časov. Verniki tako menijo, da je ta praznik velik dan vere, upanja in ljubezni.
Sicer je dan spomina na mrtve v slovenski ljudski kulturi znan kot vsi sveti, ponekod tudi kot vahti. Prazniku so pripisovali velik pomen, kar dokazuje tudi post na predvečer praznika. Povezan pa je tudi z nekaterimi šegami, med drugim s pobiranjem obrednega kruha po hišah. O vseh svetih, ponekod pa tudi na dan vernih duš, 2. novembra, so gospodinje obdarovale otroke in reveže s posebnimi kruhki, ki se v različnih krajih imenujejo različno, najpogosteje pa prešce, vahtiči ali tudi samo hlebčki.
A. D.
Pod črto
Prešce so majhni hlebčki kruha, ki jih Cankar večkrat omenja v svojih delih. Slovenci smo imeli včasih zanimivo navado, ki spremlja praznik vseh svetih. Ob tem prazniku so gospodinje iz ostankov različnih vrst moke spekle večje število hlebčkov. Razdelile so jih otrokom in beračem pred cerkvijo ali pokopališčem. Ponekod so otroci kar sami hodili od hiše do hiše in v zameno za molitev za pokojne dobili kruhke, imenovane prešce ali vahtiči. Marsikateri revni družini so prešce, zbrane ob tem prazniku, pomagale preživeti zimo. Nekatere gospodinje so napekle tudi več sto hlebčkov.
Veljalo pa je, da je treba razdeliti vse, drugače bi se prihodnje leto pridelkom na polju slabo godilo.
