Predčasne volitve kot politični manever niso nič novega. Samo lani sta se jih npr. poslužila britanska premierka Theresa May in japonski premier Shinto Abe. May je slavila na volitvah, a izgubila parlamentarno večino in je morala oblikovati manjšinsko vlado. S klici po nujni enotnosti in z grožnjo narodnega sovražnika (namesto EU je bila to Severna Koreja) je volivce nagovarjal tudi Abe, a njemu se je tveganje obrestovalo: obdržal je parlamentarno “supervečino“.
Kako bo ta poteza zaznamovala pot Mira Cerarja in njegove SMC, bo jasno kmalu, ta teden pa so oči političnih analitikov usmerjene v Turčijo. Tam je namreč Erdogan, ki je lansko leto na referendumu izsilil preoblikovanje parlamentarnega v predsedniški sistem, skoraj leto in pol pred rednimi prav tako napovedal predčasne volitve. Turški predsednik že dolgo razkazuje mišice, ko zapira novinarje in odpušča univerzitetne profesorje, a očitno je še vedno lačen moči – če zmaga na junijskih volitvah, bo dobil še bistveno več pooblastil.
Vir:
