“Ne morem pozabiti trenutka, ko sem stopil na stopnice”

Ko sem prvič prišel v Singapur, smo potniki izstopili iz letala, se spustili po stopnicah in se napotili proti avtobusu, ki naj bi nas pripeljal do terminala. Ne morem pozabiti trenutka, ko sem stopil na stopnice.

Bilo je tako vroče, da sem najprej pomislil, da gre za vročino iz letalskih motorjev, šele kasneje sem prišel do spoznanja, da je na tropskem otoku skoraj vedno zelo vroče. Ker sem rojen v dolini med Mežaklo in Karavankami, sem navajen na gorsko podnebje, ki je bogato botrovalo k dejstvu, da se je ravno pod Mežaklo začela odvijati slavna zgodba o jeseniškem hokeju na ledu, saj je bilo sonca bolj malo, kar je posledično zagotovilo daljše obdobje ledu za treninge hokejistov.

V mojem prvem obdobju bivanja v Singapurju se nikakor nisem mogel navaditi na novo podnebje, niti na misel pa mi ni prišlo, da imajo tudi v Singapurju meni priljubljen šport. Ne glede na tropske vremenske razmere, imajo tudi v Singapurju aktivna moštva v hokeju na ledu. Najprej sem opazil mladino, ki je v večernih urah za zabavo igrala inline hokej na športnem igrišču, kasneje pa sem izvedel, da imajo ekipe v vseh kategorijah hokeja na ledu, vključno z žensko ekipo.

Čeprav imajo samo eno ledeno ploskev, je interes za šport velik, tudi zahvaljujoč številčni skupnosti Kanadčanov v mestu, ki so pomagali pri ustanavljanju ekip in treningih.

Najbolj pomembno regionalno tekmovanje za mlade hokejiste se imenuje “Pokal jugo-vzhodne Azije za mlade”, ki se zgodi vsako leto v Bangkoku na Tajskem.

Ko se je lansko leto skupina staršev in otrok v Singapurju prostovoljno odločila ustanoviti ekipo za sodelovanje na omenjenem tekmovanju, so stopili v stik z Alvinom Chanom, ki je študiral na univerzi v kanadski Alberti. Alvin je namreč po predavanjih v Edmontonu igral hokej s sošolci, včasih na zamrznjenih jezerih, včasih pa kar na ulici ali parkirišču. Vzljubil je igro in ko so ga starši vprašali, če bi jim kot trener pomagal pripraviti njihove otroke za turnir v Bangkoku, je takoj privolil, ekipi pa se je pridružil tudi njegov 14-letni sin Josh.

Čeprav je Alvin danes po poklicu fizioterapevt, se je resno lotil dela in na plano je privlekel vse svoje kanadske izkušnje iz časa študija. Priprave so bile naporne in polne problemov, tudi zaradi tega, ker so starši sami morali financirati treninge, hokejsko opremo pa so poskušali dobiti na vse možne načine. Ker ima Singapur samo eno igrišče in je bil hokej na ledu nezanimiv za oglaševalce ter sponzorje, so za svoje treninge vedno dobili zadnje termine v dvorani. Pogosto se je zgodilo, da so fantje trenirali od polnoči do druge ure zjutraj v nedeljo, potem pa bi šli utrujeni v ponedeljek v šolo.

Ura ledene ploskve je stala tudi do 1.000 EUR, tako da so s pomočjo spletne strani začeli zbirati prostovoljne prispevke za odhod na turnir. Ker zbiranje sredstev in opreme ni šlo ravno po načrtih, so otroci začeli izgubljati moralo, saj so mislili, da jim ne bo uspelo, potem pa so iz Edmontona prejeli darilo 12-ih dresov, kar je dvignilo njihovo moralo. Skromno presenečenje, a odločilnega pomena.

Nadaljevali so s pripravami in zavzeto so trenirali, proti koncu tudi do šestkrat tedensko. Ko je prišel dan odhoda, so imeli na letališču samo 10 igralcev in dva golmana, vendar so izjemno motivirani letos septembra poleteli v Bangkok in na turnirju so se kot popolni “outsider” srčno borili proti močnejšim nasprotnikom ter na koncu osvojili srebrno medaljo, kar je bil neverjeten uspeh, saj so doživeli poraz samo od zmagovalca turnirja, Tajske.

Zakaj pišem o zgodovinskem uspehu mladih, singapurskih hokejistov?

Jutri se bo zaključilo leto 2018 in vstopili bomo v novo koledarsko leto 2019. Nekaterim prehod v novo leto ne pomeni nič pomembnega, medtem ko bodo drugi bučno proslavljali, vseeno pa gre za dobro priložnost, ko se lahko naredi “osebni remont”. To je lahko trenutek, ko se naredi črta in se vprašamo, kaj bi lahko spremenili pri sebi v naslednjem letu in postali boljši človek.