Mednarodna poletna šola “Identities under pressure” v Pécsu na Madžarskem

Zbudil sem se v hladno junijsko jutro, skuhal kavo in pojedel zajtrk. Bilo je nekaj minut čez sedem, ko sem za seboj vse pospravil, se umil in se preoblekel.

Vsekakor bi lahko rekli, da gre za povsem običajen dan, če ne bi na sredini moje sobe kraljeval velik siv kovček, pripravljen za na pot. Pakiranje se je, kakor po navadi, začelo že en dan prej in se nadaljevalo do zadnje minute pred odhodom. Okrog osme zjutraj sem bil pripravljen, da se odpravim na novo dogodivščino.

Tokrat je bila moja destinacija Pécs na Madžarskem, kjer sem se udeležil  poletne šole s polnim nazivom Identities Under Pressure?” Changing European Union, New Global Order in the Making. Po poimenovanju poletne šole sodeč, sem sklepal, da bomo obravnavali predvsem teme, ki so dejansko tudi glavni izzivi zdajšnje EU. In res, predavanja so se v glavnem osredotočala na težave, ki jih ima EU z migracijsko krizo, pa na izzive oblikovanja skupne evropske identitete, pogovarjali smo se tudi o statusu EU, kot globalnem akterju v mednarodni skupnosti, seveda pa ne gre pozabiti omeniti tudi posebno predavanje o Višegrajski četverici, na katerem smo razpravljali o pomenu Višegrajske četverice za Srednjo Evropo, položaju srednjeevropskih držav v EU, njihovemu odnosu do Bruslja, Washingtona in Moskve. Skratka, obravnavali smo vse to, kar mi bo zelo prav prišlo pri oblikovanju moje magistrske naloge, ki se bo osredotočala prav na Višegrajsko skupino.

V Pécs smo skupaj s Suzano, Jakobom in Majo, tudi udeleženci poletne šole iz FUDŠ, prišli okrog treh popoldne. Če upoštevamo, da smo iz Nove Gorice štartali ob devetih, potem lahko izračunate, da smo se s postanki vred v našo madžarsko destinacijo vozili skoraj šest ur. Ob takšni družbi v avtu, bi lahko vožnja trajala tudi dlje časa, pa tega ne bi dojel. Vseeno je bil najlepši trenutek prvega dneva ta, da sem se po dolgem potovanju vrgel na posteljo in zaspal.

Naslednji dan smo se vsi študentje zbrali pred študentskim domom, od kjer so nas profesorji in domači študentje popeljali do naše učilnice. Prvi dan se je začel sproščeno, z uvodnim pozdravom koordinatorice za mednarodne odnose, Gyöngyi Pozsgai. Sledila je predstavitev, ko se je moral vsak študent na kratko predstaviti. Naj na tem mestu zapišem, da sem bil vsekakor presenečen nad udeležbo. Bilo nas je 28 študentov, ki smo prihajali iz osmih različnih držav: Slovenije, Slovaške, Češke, Poljske, Srbije, Italije, ZDA in Rusije. Ob tem so profesorji, z izjemo Amy Coren, ki je prišla iz ZDA, prihajali iz Madžarske. Skratka, zares pisana udeležba.

Prvi dan smo tudi zaradi slikanja vseh udeležencev, začeli nekoliko kasneje. Govora je bilo o EU in njeni vlogi v mednarodni skupnosti 21. stoletja. Predavanje je izvrstno izvedel Zoltán Vörös. Po koncu predavanj, ki so se vsak dan zaključevala okrog štirih popoldne, smo se Maja, Jakob in jaz, odpravili v trgovino in nabavili vse potrebno za to, da ne bomo zjutraj slučajno lačni. Velja omeniti še večerjo, ki smo jo prvi dan imeli v eni od restavracij v centru mesta, kjer sem prvič okušal testenine s sladkorjem. Juhej! Prvi dan smo zaključili z ogledom festivala luči, ki ga mesto prireja vsak zadnji konec tedna v juniju. Okrog desete ure zvečer se je tako na trgih in ulicah zbralo ogromno ljudi, ki so občudovali luči, ki so preplavile tamkajšnje zgradbe. Tudi mene je ta svetlobna umetnost popolnoma navdušila.

V soboto in nedeljo predavanj ni bilo, zato smo se lahko študentje odpravili po mestu, da bi raziskovali znamenitosti. V soboto smo Suzana, Jakob in jaz obiskali tamkajšnjo katedralo, sprehodili smo se po glavni ulici (Kiraly utca), si od zunaj ogledali mošejo, ki je mimogrede, največja znamenitost v mestu. Da je Pécs zares multikulturno mesto, smo spoznali, ko smo se sprehodili mimo sinagoge, čez nekaj minut spremljali  krščansko poroko, zvečer pa smo jedli pravi turški kebab.

V pubu.

V nedeljo smo se odpravili na jezero Orfu, ki se nahaja na planoti Mecsek nad mestom Pécs. Če sem bil pred odhodom na Madžarsko povsem prepričan, da gre za državo, kjer je sama ravnina, sem svoje mnenje bil prisiljen spremeniti, ko smo se z avtobusom vozili po kar hudem enajst kilometrov dolgem klancu, ki bi ga lahko brez težav umestil v okolico Tolmina.

Po približno pol ure vožnje smo končno uzrli jezero. Sprehodili smo se po poti do obale, se usedli na lesen pomol in uživali ob pogledu na prekrasno pokrajino. Ker je bilo vreme lepo, smo se ob obali zadržali še kar nekaj časa. Jakob, moj »cimer« iz Predmeje, se je v jezero celo vrgel in naredil nekaj zamahov. Morda je tudi to eden od razlogov, da je kasneje na večerji pojedel celega (!) piščanca. Vsaka čast!

Sledil je ponedeljek, ko smo se prebudili v deževno jutro in se odpravili v učilnico na predavanje Andree Schmidt, kjer smo obravnavali geoekonomske izzive Višegrajske skupine. Prvi sklop pred kosilom je bil namenjen teoriji, popoldne pa smo se razdelili v skupine po državah in morali narediti predstavitev, zakaj se splača vlagati, oz. investirati v državo. Jakob, Suzana, Maja in jaz smo seveda predstavljali Slovenijo. Mislim, da smo profesorico kar prepričali. Zelo dobro smo odbili tudi njeno opazko, da so slovenske cestne in železniške povezave katastrofalno slabe.

  Spomnil sem se na predavanja, ki sem jih obiskoval pri prof. Kovačiču, kjer smo obravnavali          določene tehnike in profesorici odgovoril, da je pač logično, da je cestna in železniška     povezava tako slaba, če pa je Slovenija tako lepa, da si jo je potrebno ogledati bolj počasi in bolj     pozorno.

Ponedeljek smo zaključili v restavraciji Malata, kjer so organizatorji poletne šole s pomočjo treh domačih študentov pripravili zanimiv kviz, na katerem smo odgovarjali na vprašanja, ki so spraševala o vseh stvareh, razen o EU. Moja skupina, ki si je nadela ime Bernardo’s team, po našem italijanskem sošolcu, ki ne pije kave in ne je testenin (!), zasedla peto mesto.

Glavni trg

V torek smo imeli zares zanimivo predavanje o migracijah. Profesor Istvan Tarrosy nam je lepo predstavil problematiko migracij, ki so, kot je sam dejal, nekaj vsakdanjega, kar moramo v globaliziranem svetu kot družba pač sprejeti. Omenil je, da se sicer število migrantov, skladno s prebivalstvom povečuje, a da je razmerje med tistimi, ki se selijo in skupnim številom prebivalstva na Zemlji vedno enako. Tam nekje 3% prebivalstva je migrantov, od tega je 90% ekonomskih migrantov, 10% pa je tistih, ki se selijo iz vojnih območij in jih imenujemo begunci.

 Kako je z Madžarsko? Profesor je priznal, da je Madžarska zaprta država, ki ne sprejema   migrantov na njenih mejah. Poudaril je, da je takšna pač njihova kultura in da jo kot takšno   moramo razumeti. Madžari so, tako Istvan, edinstven narod v Evropi, popolnoma drugačen od   vseh njenih sosed. Imajo poseben jezik, ki ga ne moreš uporabljati nikjer drugje, kot zgolj na   Madžarskem. Kako zelo se borijo za svoj jezik in kulturo lahko dojamemo že, če odpremo   televizijo in si ogledamo kakšen popularni ameriški film. Madžari vsak tuj film, ki ga predvajajo   na  nacionalni televiziji prevedejo. Pri tem glasove igralcev zamenjajo glasovi madžarskih   »spikerjev«.

Tudi domačini zelo malo govorijo angleško, zato si kar prisiljen, da se, če si želiš živeti in delati na Madžarskem, primoran naučiti se njihovega jezika. No, vseeno so tukaj mladi, ki znajo izvrstno angleščino, pa seveda profesorji, ki poučujejo in se udeležujejo različnih konferenc po Evropi. Predavanje je prof. Tarrosy zaključil s predstavitvijo madžarske politike priseljevanja.

 Madžarska s tega vidika nikakor ni država, ki bi bila zaprta, saj njihova vlada vsako leto podeli   več kot 4000 štipendij za države v razvoju, tudi od tam, kjer divjajo vojne in od koder prebivalci   bežijo.

Madžarska taktika je, da se mladi, ki prihajajo iz teh območij izobrazijo in se naučijo madžarskega jezika ter, če je možno, na Madžarskem tudi ostanejo. Skratka, Madžarska ni zaprta za vse, pač pa se bolj osredotoča na iskanje tistih mladih, ki lahko Madžarski v prihodnje tudi nekaj dajo nazaj. Tako samo v Pécsu, ki je z okoli 150.000 prebivalci na petem mestu po velikosti mest, moč najti študente, ki prihajajo iz 70. različnih držav. Zvečer sem imel priložnost spoznati nekega Turka, ki je prišel na Madžarsko pred tremi leti in študira medicino. Zelo je zadovoljen in misli, da bo na Madžarskem kar ostal.

V sredo smo imeli zanimivo predavanje, ki ga je izvedla gostujoča profesorica iz ZDA, Amy Coren. Govora je bilo predvsem o izzivih ustvarjanja neke skupne evropske identitete, ki bi države članice EU povezovala in to evropsko organizacijo naredilo močnejšo v mednarodni skupnosti, s tem pa enotnejšo v sprejemanju in izvajanju zunanjepolitičnih odločitev. Na začetku predavanja nam je profesorica naročila, da naj napišemo deset identitet, s katerimi se predstavljamo v vsakdanjem življenju.

 Ugotovili smo, da se večinoma najprej opredeljujejo z identiteto svoje države, šele potem pa   omenimo, da smo Evropejci.

Prav to je glavna ovira, ki EU zaenkrat onemogoča, da bi lahko kdaj v bližnji prihodnosti ustvarila neko skupno identiteto, sploh v današnjem času, ko se EU spopada z institucionalno in migracijsko krizo, ne malo nazaj tudi s finančno. Današnja predavanja so se mi zdela kar dolga, pa ne za to, ker so bila dolgočasna, pač pa za to, ker smo jaz, Suzana, Maja in Jakob nameravali obiskati TV stolp, ki se bohoti nad mestom, in od koder je izjemen razgled na okoliške kraje. Ob lepem vremenu se recimo vidi tudi Blatno jezero. Do stolpa, ki stoji na 535 metrov visokem hribu z imenom Misina in, ki se od tam dvigne še za 197 metrov v nebo, je vozil avtobus številka 35. Po prepričanju Maje, naj bi do vznožja stolpa peljal tudi avtobus številka 34 – napaka.

Z avtobusom smo prišli do živalskega vrta, ki se je nahajal približno 200 metrov pod stolpom in do koder je bilo še pet kilometrov. Medtem, ko sta Suzana in Maja (ženske pač) trmasto vztrajale pri čakanju na avtobus št. 35, ki naj bi prišel čez 20 minut, sva se z Jakobom odpravila na vrh kar peš. Najina odločitev se je izkazala za povsem pravilno, pa čeprav sva bila na vrhu popolnoma premočena od potu. Na stolpu sva bila pred Majo in Suzano, in ko sta prišli na vrh še oni, sva midva ravnokar izpraznila prvo steklenico zasluženega piva. Življenje je pošteno!

V četrtek smo imeli na sporedu predavatelja Ivana Zadorija, ki nam je razlagal o ekonomskih in socialnih izzivih EU. Kot velik poznavalec Afrike, nam je predaval tudi o tem, kako se vse več Afričanov odloča, da gredo namesto v Evropo ali ZDA, po zaslužek na Kitajsko. Pokazal nam je tudi zanimiv film, kjer se je neki Afričan odpravil na Kitajsko, da bi se naučil kung fuja. Po nekaj letih mu je uspelo, zdaj pa svoje pridobljeno znanje uporablja v svoji domači vasi v Afriki. Z videom je profesor Zadori želel pokazati, kakšna je razlika med Evropejci in Kitajci v širjenju svojega vpliva s pomočjo mehkih moči.

 Kot primer nam je navedel nogomet. Če Evropejci najboljše mlade afriške nogometaše kupujejo   in jih dokončno nogometno izobrazijo v tujini na tamkajšnjih nogometnih akademijah,   postavljajo Kitajci Afričanom stadione in pomožna nogometna igrišča, kar pomeni da, imajo   mladi kar naenkrat popolnoma enakovredne trenažne pogoje kot tisti iz Evrope, zato jim svoje   domovine, v želji po nogometnem napredku, ni več potrebno zapuščati. Evropski klubi najboljše   afriške nogometaše kupujejo veliko pozneje, torej takrat, ko imajo ti že določeno tržno vrednost.   Zdaj torej afriški klubi zaslužijo bistveno več, kar pomeni, da imajo na voljo veliko več sredstev, ki   jih lahko namenjajo svoji nogometni akademiji.

Po predavanjih sem se takoj odpravil v sobo, da se preobujem v tekaške copate in grem teči. Zunaj je bilo prekrasno vreme in popolnoma sem užival, ko sem se s hitrimi koraki pomikal po širokih ulicah, polnih turistov, ki si ogledujejo znamenitosti. Sedaj sem mesto poznal skoraj že tako dobro, kot svoj lasten žep, zato se med tekom nisem nikoli izgubil. Opravil sem lepih deset kilometrov, se stuširal in odpravil na večerjo, ki je bila tisti dan še posebej dobra.

Zadnji dan se je začel po ustaljenih tirnicah. Vstal sem iz postelje (običajno prvi), se stuširal, popil kavo in do začetka predavanj bral knjigo. No, vendarle je bil ta dan iz mojega vidika še kako poseben, saj sem praznoval svoj 24. rojstni dan. Ko sem prišel izpod tuša, so me pred vrati pričakovali Suzana, Maja in Jakob, mi zapeli vse najboljše in mi podarili rubikovo kocko. Da, prav tisto kocko, ki sem jo cel teden v Pécsu po trgovinah iskal, pa je nisem našel. Zdaj imam to kocko vedno pri sebi in, ko mi je dolgčas, namesto telefona iz žepa potegnem rubikovo kocko. Boljše in možganom prijaznejše. Presenečenj še ni bilo konec.

 Pri pouku sem iz rok profesorice Gyöngyi Pozsgai, ki je sicer tudi koordinatorica za mednarodne   odnose, prejel posebno vino, pridelano ob 650. obletnici tamkajšnje univerze. Bil sem brez besed.

Na zadnjih predavanjih smo sicer govorili predvsem o marketingu in na kakšne načine promovirati mesta. Ogledali smo si nekaj promocijskih posnetkov evropskih mest in jih komentirali. Strinjali smo se, da morajo biti promocijski filmi o mestih usmerjeni v to, da kar se da natančno predstavijo utrip mesta, njegove glavne značilnost, kako se do tja sploh pride in kakšne so cene.

 Spoznali smo tudi, kako pomembno je, da ima vsako mesto poseben slogan in kako pomembno   je, da ima mesto edinstvene prireditve oz. festivale.

Kot nazoren primer smo omenili prav festival luči, po katerem si bom tudi jaz najbolj zapomnil mesto Pécs. Po koncu predavanj smo dobili potrdila o udeležbi na poletni šoli in se odpravili v še enkrat v mesto.

Na zadnji večerji sem doživel še eno prijetno presenečenje, ko so mi spekli posebno torto, ki sem jo potem razdelil med vse svoje kolege. Ker je bila torta razmeroma majhna, študentov pa okrog 30, je bilo njeno rezanje kar velik izziv.

Kakorkoli, sledila je sobota, ki je bila namenjena pakiranju in čiščenju naše sobe. Okrog štirih popoldne, smo se odpravili nazaj domov. V Novo Gorico smo prispeli okrog polnoči, doma pa sem bil ob pol enih.