Soba je bila velika in čista, ampak v njej je prevladovala turobna atmosfera. Pacienti so bili bledi in suhi, saj je tedanja stroka verjela, da se je bolezni najbolje upreti z uživanjem čim manj hrane.
Ko so neznanci vstopili v njo, je bila polna otrok v nezavestnem stanju, ob posteljah pa so sedeli užaloščeni starši in sorodniki, ki so nemo gledali v obraze otrok, ki so izgledali, kot bi spali. Prišleka sta se pogledala in z očmi sta si izmenjala sporočilo: treba se je lotiti dela. In to takoj. Pristopila sta k prvemu otroku in mu s pomočjo injekcije vbrizgnila zdravilo, potem sta se premaknila do naslednje postelje in ponovila postopek, medtem ko so starši in osebje prestrašeno gledali.
Ko sta prišla do zadnjega otroka in pripravljala injekcijo, se je prvi deček začel zmedeno prebujati. V nekaj minutah so se na veliko veselje zbranih, zlasti družin, vsi otroci zbudili. Tujca sta se spet pogledala in nasmešek na njunem obrazu je potrdil tudi njuno radost.
Njun izum je deloval in dolgoletni trud se je izplačal.
Dogodek zgoraj se je zgodil leta 1922 v splošni bolnišnici v Torontu, Kanadi in na otroškem oddelku za neozdravljive bolezni so ležali otroci, ki so imeli sladkorno bolezen. Bili so že v komi, ko sta vstopila dr. Frederick Banting in njegov asistent, Charles Best z novim izumom, ki je kasneje postal znan po svetu kot inzulin (lat. insula – otok).
Že Egipčani in Indijci so poznali težave bolnikov s sladkorno boleznijo, vendar v tistih časih niso vedeli, kaj je vzrok, še manj pa, kaj bi lahko preprečilo diabetes. Z njim so se kasneje ukvarjali še arabski in perzijski zdravniki, v srednjem veku pa so se k armadi raziskovalcev na področju iskanja rešitev pridružili še zdravniki iz Evrope, ampak šele Bantingu in njegovim sodelavcem je uspelo neverjetno.
Diabetes in trebušna slinavka
Frederick Banting se je rodil 14. novembra 1891 na kmetiji blizu kraja Alliston v Kanadi. Za študij si je na fakulteti izbral umetnost, vendar je „padel“ v prvem letniku, zato se je preusmeril na fakulteto za medicino, ki jo je uspešno zaključil decembra 1916. Kot zdravnik se je pridružil kanadskim enotam v prvi svetovni vojni, po koncu bojev pa je nadaljeval specializacijo. Nekega dne je bral članek o diabetesu in trebušni slinavki, kar je pritegnilo njegovo pozornost. Poglobil se je v zadevo in ugotovil je, da so že številni znanstveniki poskušali izločiti hormon inzulin iz trebušne slinavke, saj so trdili, da pomanjkanje inzulina v telesu povzroča sladkorno bolezen, vendar so bili pri svojih poskusih neuspešni. Banting je prebral vse, kar se je dalo prebrati o tedanjih poskusih, potem pa je dobil idejo in s svojim predlogom je stopil v stik s škotskim profesorjem Johnom Macleodem na torontski univerzi.
Vrgla sta kovanec
Macleod je bil najprej skeptičen, na koncu pa je le zagotovil začetna sredstva za raziskave in laboratorij. Zanimivo je, kako je Banting dobil asistenta. Ko so mu ponudili dva asistenta, je odgovoril, da rabi samo enega in mlada raziskovalca sta vrgla kovanec in odločitev je padla, da se bo novi ekipi pridružil Charles Best.
Ko sta začela delati, sta najprej dobila izvlečke inzulina iz pasjih trebušnih slinavk, kasneje pa sta ga pridobila iz svinjskih ter kravjih (sintetski inzulin se je pridobil šele v 60-ih letih prejšnjega stoletja).
Prototip inzulina je bil pripravljen
Leta 1921 sta imela pripravljena prototip inzulina in prvi poskus se je zgodil januarja 1922, ko je prvi izvleček inzulina prejel 14-letni deček Leonard Thompson. Reakcija je bila huda, saj inzulin ni bil najbolj čist in ekipi se je pridružil nov član, biokemik James Collip. Z njegovo pomočjo so pripravili bolj kakovosten in čist inzulin in še istega leta se je zgodil dogodek iz uvodnega dela članka.
Pred njunim izumom je bila povprečna življenjska doba otroka s sladkorno boleznijo samo eno leto.
Švedska akademija znanosti in umetnosti je leta 1923 Bantingu in Macleodu za proces pridobitve inzulina podelila Nobelovo nagrado na področju medicine. Banting je menil, da je bila storjena krivica njegovemu asistentu, zato je Charlesu Bestu dal polovico svoje denarne nagrade, isto pa je storil tudi Macleod, ki je polovico denarja podaril Collipu. Banting je svojo polovico denarja podaril univerzi za bodoče raziskave na področju zdravstva.
Samo za en dolar
Pa ne samo to. Vsi štirje so se dogovorili, da bodo svoj patent prodali univerzi za samo 1 dolar. Tako so se zaradi etičnih stališč do problematike odpovedali bajnim zaslužkom, ki bi jih lahko dobili v primeru splošne prodaje po vsem svetu, hkrati pa so želeli bolnikom na trgu ponuditi čim cenejše zdravilo.
Banting je še danes najmlajši prejemnik Nobelove nagrade na področju medicine, na njegov rojstni dan 14. novembra pa se po vsem svetu obeležuje „Dan diabetesa“, ko se organizirajo številne prireditve z namenom ozaveščanja javnosti o sladkorni bolezni.
Sladkorna v Sloveniji
V Sloveniji ima sladkorno bolezen različnih tipov približno 130.000 oseb, v svetu pa skoraj 400 milijonov in številka venomer raste. Njihovo življenje bi bilo danes mnogo težje in mnogo bolj nevarno, če pred stotimi leti ne bi bilo vztrajne skupinice na torontski univerzi.
