Žužemberk je osrednje naselje Suhe krajine. Zaselek, pozneje pa vas in trg, se je razvil okrog gradu Žužemberk, na terasi nad reko Krko, pravzaprav na obeh straneh reke. Naselje, iz katerega se je razvil srednjeveški trg Žužemberk, je imelo že svojo zgodovino, saj so te kraje naseljevali že Iliri in Kelti, Rimljani pa so speljali skozi pomembno rimsko cesto.
Vse to in še kaj o Žužemberku lahko preberemo na občinski spletni strani, a Žužemberk se splača obiskati, če ne drugače, pa v poletnih mesecih, ko sredi julija pripravijo trške dneve, lahko pa se kopate v bližnji Krki. Prav pod gradom ustvarja ene izmed najslikovitejših lehnjakovih slapov oziroma pregrad.
V njej so nekoč plavali povsod znani krški raki, ki so bili ena izmed najimenitnejših jedi na cesarskem dvoru na Dunaju. Žal je rake konec 19. stoletja pomorila kuga in vsi poznejši poskusi, da bi rake ponovno naselili, so bili neuspešni.
Kdaj je bil postavljen grad, bi težko rekli. Omenja se letnica 1000, ki je bila vklesana nad vhodom v štirioglati romanski stolp, zraven pa je bila leta 1046 zgrajena grajska kapela sv. Urha.
Grad je bil v svoji zgodovini mnogokrat dozidan, največjo dozidavo pa je omogočil turški davek, s katerim je dal knezoškof Krištof Raubar v letih od 1526 do 1533 grad utrditi s sedmimi obrambnimi stolpi ali bastijami. Jurij in Wolf Engelbert Turjaška, ki sta bila najprej najemnika gradu, sta ga leta 1538 tudi kupila. Z gradom so povezane še mnoge legende in znana imena.
Kdaj je Žužemberk dobil trške pravice, ni natančno znano, najverjetneje pa v 14. stoletju, saj se leta 1399 v menjalni pogodbi za župnijo Dobrnič in Tržič omenja že kot trg Žužemberk. Za nastanek trga je bilo pomembno, da je stal na križišču cest, trden grad pa je nudil tržanom potrebno varstvo in zaščito. Trg je imel pravico do prirejanja sejmov, svojo voljeno samoupravo in sodstvo. Tržani so bili predvsem obrtniki ali manjši kmetje. Žužemberk se je v preteklosti lahko pohvalil s svojo bogato obrtno dejavnostjo in papirnico, ob lehnjakovih pragovih na reki Krki pa so bili postavljeni mnogi mlini in žage.
Razvoj kraja in območja Suhe krajine je bil nedvomno povezan z gradom in Auerspergi. Grajsko poslopje z mogočno vinsko kletjo je bilo naseljeno do leta 1893, ko se je iz njega izselilo okrajno sodišče v novo lepo stavbo, še prej pa se je v grad Sotesko preselil knez. Nato je začel grad propadati. Med drugo svetovno vojno je bila v gradu italijanska in pozneje tudi domobranska postojanka.
Grad je bil večkrat napaden, največji udarec pa so mu zadala zavezniška bombardiranja Žužemberka februarja 1945. Po vojni so začeli grad obnavljati, v letu 1996 pa so ustanovili odbor za obnovo žužemberškega gradu, ki je poskušal s ponovno prenovo gradu grad oživiti in mu dati pomen, ki ga je že imel.
Žužemberk je bil dolga leta znan po svojem bogatem kulturnem, športnem in družabnem življenju. Na kulturnem področju sta bila gonilna sila vsega dogajanja v kraju učitelja na Osnovni šoli Žužemberk, Marija in Srečko Kodre. Takrat so lahko Žužemberčani uživali v številnih gledaliških predstavah domačih igralcev, obiskovali kino, mladina je imela svoj prostor, kjer se je zbirala ob poslušanju glasbe, na športnem področju so bili aktivni odbojkarji in košarkarji, vse to pa je prineslo kraju svojevrsten utrip. Vse to bogato družabno življenje je konec sedemdesetih let počasi ugašalo.
Zakonca Kodre sta se odselila iz Žužemberka, celotna odbojkarska ekipa je zaradi neprimernih prostorov za vadbo doma našla boljše pogoje v Novem mestu.
Ta lep in idiličen kraj ob reki Krki je za več kot deset let ostal siva lisa v slovenskem prostoru, kjer je samo dan sledil dnevu.
Počasi se je začela pot navzdol tudi edini večji firmi v kraju, ki je dajala kruh več kot 500 Suhokranjcem. Konec 80. in v začetku 90. let je Žužemberk dosegel svojo najnižjo točko na gospodarskem in društvenem življenju. Na trgu je nezadržno propadal tisočletni grad, na hribu nad krajem je le še kup ruševin spominjal ne nekoč mogočno farno cerkev, čas v kraju se je skoraj popolnoma ustavil.
Žužemberk z okolico je bil znan le še po svojih naravnih lepotah in neokrnjeni naravi. Ostalo je upanje, ki se je izpolnilo z novimi ljudmi, njihovimi novimi idejami, novo šolo in telovadnico, v prostorih nekdanje Iskre so počasi zaživeli že skoraj prazni proizvodni prostori.
V kraj se je počasi, a nezadržno začelo vračati upanje, upanje na lepše čase, čase, ki bi lahko Žužemberku vrnili njegovo dušo, življenje in ponos.
Novoustanovljeno Turistično društvo Žužemberk – Dvor, njegov predsednik in člani so se najprej odločili, da spremenijo vsakodnevno podobo kraja in oživijo turistični utrip v kraju. Okoli gradu je bilo vse manj grmovja in smeti, njegova vrata so se vse večkrat odprla obiskovalcem, ki so si želeli ogledati njegovo notranjost. Kupi ruševin so postajali manjši, vse to pa je prinašalo upanje, da se bo pred dvajsetimi leti prekinjena obnova gradu končno nadaljevala in da bo le-ta postal središče kulturnega dogajanja v kraju. Na grajskem dvorišču in v edinem ohranjenem prostoru v gradu, v vinski kleti, se je začelo novo življenje. Poletne grajske prireditve, ki jih organizira turistično društvo, v nedrja gradu privabljajo iz leta v leto večje število obiskovalcev, v njem pa gostujejo vse bolj znane osebnosti slovenskega kulturnega in zabavnega življenja.
Leta 1997 preimenovano Turistično društvo Suha krajina pomeni nov, širši kulturni in turistični razcvet Žužemberka in Suhe krajine. Oživljanje starih običajev, organiziranje turističnih in rekreativnih prireditev ter očiščevalnih akcij je prineslo Žužemberku novo podobo in način razmišljanja, ki je usmerjeno v prihodnost, temelji pa na bogati zgodovini ter naravnih in kulturnih znamenitostih Žužemberka.
Vztrajnost nekaterih posameznikov je z ustanovitvijo odbora za obnovo gradu končno obrodila prve sadove. Nekdanji krajani, ki jih je boj za preživetje na tej skopi suhokranjski zemlji popeljal v druge slovenske kraje, so se spomnili svojih lepih trenutkov mladosti preživetih doma v Žužemberku, so želeli ob sodelovanju z domačini, gradu in kraju vrniti del nekdanjega ugleda in pomena.
Tako sta luč sveta zagledala prvi in drugi Suhokranjski zbornik, z naslovoma Žužemberški grad, v katerem avtorji predstavljajo življenje v Žužemberku in okolici. Ves zbrani denar od prodaje je namenjen obnovi gradu. Dogajanje za mogočnimi grajskimi zidovi je pomagalo odvezati mošnjo z denarjem državnih ustanov in počasi se je začel kamen za kamnom, ob pomoči restavratorjev, vračati na svoje mesto v porušenem obzidju, ki sta mu dež in čas pustila globoke rane. Tudi ruševine cerkve sv. Mohorja in Fortunata nad Žužemberkom so z leti ostale samo še boleč spomin, saj so farani složno obnovili skoraj do tal porušen mogočen objekt.
Vsekakor je v zadnjih letih Žužemberk ponovno oživel in s praznovanji 600-letnice omembe trga Žužemberk in 1000-letnice žužemberškega gradu so prinesli v kraj tudi nekaj srednjeveškega pridiha, saj so viteški turnirji s srednjeveško tržnico turistična privlačnost, ki privabi v Žužemberk obiskovalce iz vseh koncev Slovenije.
Ob tem so člani turističnega in konjerejskega društva ustanovili še viteški red, ki mu poveljujeta žužemberški župan Franc Škufca v vlogi Wolfa Engelberta Turjaškega in predsednik turističnega društva Vlado Kostevc v vlogi Jurija Turjaškega, kastelana na žužemberškem gradu.
Primož Hieng
