Škocjan je razloženo naselje z gručastim jedrom v turjaški pokrajini, vzhodno od kopaste Gore (748 m) in severno od hriba Kraja (640 m), na severovzhodu pa se dvigajo hribi okrog Limberka (687 m). Jedro vasi je okrog prenovljene župnijske cerkve sv. Kancijana, razloženi del pa je ob cesti Velike Lipljene–Turjak.
Škocjan je bil leta 1200 sedež pražupnije. V obdobju reformacije so se sem zatekali protestantski pridigarji, med njimi tudi Jurij Dalmatin (1547–1589). V bližini vasi so arheologi našli gomile iz halštatske dobe. Naselje se je med letoma 1955 in 1992 imenovalo Staro Apno. Ime Škocjan je dobilo po cerkvi, ki je posvečena sv. Kancijanu, slovensko Kocijanu.
V Škocjanu je bila verjetno že na začetku 11. stoletja ustanovljena duhovnija; med podiranjem stare cerkve so našli kamen z letnico 1006.
Pri vasi je več izvirov, voda iz njih pa kmalu ponikne. O kraških vodotokih in o številnih podzemeljskih jamah na tem območju so si ljudje ustvarili svoje predstave. O tem med drugim poroča Boris Kuhar v knjigi Odmirajoči stari svet vasi, v kateri podrobneje opisuje Škocjan pri Turjaku.
V župnijski kroniki je prebral pripoved takrat 90-letnega Birtovega očeta iz Malih Lipljen, in to o jami v Dulcah. Tam so pod zemljo taki prostori, da bi lahko vanje postavil turjaški grad. Stara mati mu je pripovedovala, da tam prebiva kraljica, ki je bila spremenjena v kačo. Ima krono iz samih biserov, ki se svetijo tako, da se to vidi še iz jame, in je strah vsakogar, ki gre ponoči tod mimo. To je le ena od mnogih pripovedk.
Za podzemske jame, ki jih je mnogo tod okoli, so ljudje skovali svoja imena. Najpomembnejše jame so Martinca, Gorenčev hribček, Hrbček, Gradelca, Medenov kevdr, Trznarjeva jama, Brezno na senožetih, v Krajih, jama v Dulcah in jama v Cerovcu.
Od voda omenimo le najpomembnejše. Pod nekdanjo šolo v Škocjanu izvira Zdravšček, ki je ponikalnica. Izvir je lepo urejen, prav tako dostop po stopnicah. Po ljudskem verovanju ima zdravilno moč. Davne prednamce je voda vznemirila zaradi zaganjanja, v katerem so videli božje znamenje.
Dostop je označen s posebno tablo, na kateri je tale pesmica: »Studenček pod skalco, kako si vabljiv in v svoji prostosti tako ljubezniv. Kozarček si mali s pijačo hladno, šumljaje napolni mi vselej voljno.«
O nenavadnem izviru je pisal tudi Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Iz vode se je izločalo tudi nekaj lehnjaka, zato so ga naši predniki imeli za božji kamen. Njegov sloves je segal še globoko v krščansko dobo, zato so ga vgrajevali v zidovje tudi v poznejšem času. Nekaj lehnjaka je dobro imeti v zidu, so pravili.
Mnoga znamenja kažejo, da je na mestu zdajšnje župnijske cerkve v Škocjanu stalo pogansko svetišče šajnatega Trimožja, poganskega boga vode, kot poroča Leopold Sever. Med dokazila smemo šteti poleg nenavadne lege cerkve in bližine Zdravščka še sledove treh očiščevalnih bajerjev. Pozneje so v njih vse do leta 1840 gojili ribe in rake. V Mrtvaškem studenčku so se obredno umivali pogrebci tudi v krščanskem času, iz jame Kozlovke pa naj bi prihajalo kozlu podobno bitje – predhodnik parkeljna. Potok Zdravšček je menda imel čudežne lastnosti, saj je njegova voda zdravila domala vse bolezni pri živalih in ljudeh.
Blizu Škocjana, v Malem Ločniku izvira še Ločniški Zdravšček, ki je dober kilometer vzhodno od vasi. Ni tako znamenit kot škocjanska oboževana voda. Ponekod takim vodam pravijo tudi zdravjeki. V vsaki vasi še dandanes najdemo ljudi, ki vedo povedati, da so si ljudje ob hudi bolezni in ob pričakovanju smrti pogosto zaželeli vode iz povsem določenega izvira.
O Ločniškem Zdravščku ni izročila in materialnih dokazil o romanju in obrednem češčenju. V zadnjih stoletjih so po njegovo vodo hodili na posebno željo bolnikov. Potoček se izliva v večji potok z bajeslovnim imenom Bajdinc oziroma potok Bajdinški. Izvir je urejen oziroma varno skrit v večji leseni lopi. Potok Bajdinški ustvarja lepe slapove, ki si jih lahko ogledate na urejeni Turistični poti Bajdinec, na katero privablja tabla ob magistralni cesti Ljubljana–Kočevje.
Na tem območju, točneje severozahodno od Malega Ločnika, je še izvir s starodavnim imenom Jarbahca, ki je precej visoko pod Goro. Ime pove, da je ta voda pomlajevavšček (jar – mlad, bah – razlivajoča se voda – obe sestavini sta iz prastare slovenščine). Leopold Sever piše, da je nekoč slišal pripoved o studencu pod Goro, ki uživalcem vode prinaša mladost.
Ločniška Jarbahca ima zelo dobro vodo, skoraj boljšo kot Zdravšček.
Ni izključeno, da so tudi ob Ločniški Jarbahci nekdaj nazdravljali s podobnim pozdravom kot v Škocjanu na Krasu, to je osti jarej – ostani mlad.
Primož Hieng, novinar in pisatelj
