Slovenska radikalno leva stranka Levica se znova pripravlja na spopad. Tokrat je razlog za njihovo negodovanje dosledna skrb trenutne slovenske vlade za zagotavljanje prepotrebnih finančnih sredstev za slovensko vojsko, ki bodo dolgoročno omogočila njeno optimalno pripravljenost za izvajanje obrambnih nalog tako znotraj kot tudi zunaj slovenskih meja.
Levica je tako že prešla v ofenzivo z zahtevami za razpis referenduma glede porabe 5,4 milijarde evrov za namene obrambe, ki bi jih Slovenija predvidoma porabila do leta 2035 (torej v obdobju več kot trinajstih let).
Čeprav je vsem jasno, da bi Levica slovenski davkoplačevalski denar z največjim veseljem brezglavo trošila za množice ilegalnih migrantov iz muslimanskih dežel in razraščeno mrežo nevladnih organizacij, pa je v današnjih nepredvidljivih globalnih razmerah nujno potrebno primarno poskrbeti za varnost naše domovine Republike Slovenije in slovenskega prebivalstva, za kar pa je primarno zadolžena Slovenska vojska. Pod prejšnjimi vladami se je vojsko sicer neprestano zanemarjalo, zaradi česar se ni praktično nikoli našlo zadostnih finančnih sredstev, da bi bile slovenske oborožene sile sposobne dosledno opravljati svoje odgovorne naloge, čeprav je prav vojska že stoletja hrbtenica vsake suverene nacionalne države, ki njenim državljanom priskoči na pomoč ne le v primeru vojaške agresije tujih držav ampak tudi pri takšnih in drugačnih naravnih nesrečah. Namesto slovenske vojske teh nalog ne morejo zagotavljati ne afro-arabski ekonomski migranti niti nevladne organizacije, ki promovirajo radikalni feminizem in teorijo spola.
Pri tem je seveda za ekosocialistične fanatike zbrane v stranki Levica nameniti 2-odstotka državnega BDP-ja za namene obrambe nekaj povsem nedopustnega, četudi je v današnjih dneh v Evropi izredno narasla nevarnost terorističnih napadov, prav tako pa iz leta v leto narašča tudi agresija držav na evropskih mejah, kot so Belorusija, Rusija in Turčija, ki pospešeno krepijo svoje vojaške zmogljivosti ter ne skrivajo svojih apetitov po ozemljih drugih držav. V takšnem ozračju naraščajoče napetosti je ne le za Slovenijo ampak za sleherno evropsko državo nujno potrebno, da ustrezno nadgradi svoje vojaške kapacitete in se s tem pripravi na najhujši možen scenarij. Star pregovor namreč pravi, da če želiš mir se pripravi na vojno. Žal bi s politiko, ki so jo v odnosu do slovenske vojske vodile prejšnje vlade v primeru oboroženega spopada Slovenija pogorela na celi črti; generalštab Slovenske vojske je namreč v preteklih letih v svojih vsakoletnih poročilih o pripravljenosti vojske često ocenjeval njene zmožnosti za delovanje v miru komaj s povprečno oceno zadostno, za delovanje v vojnih razmerah pa so slovenske oborožene sile redno prejemale nezadostno oceno. In čeprav so se finančna sredstva kot eden ključnih pogojev za zagotavljanje delovanja in pripravljenosti SV v zadnjih štirih letih povečevala, je Generalštab SV-ja v poročilu ocenil, da je bil vpliv doslej namenjenih finančnih sredstev na zahtevano pripravljenost vojske minimalen.
Levica je sicer v objavi na svoji uradni spletni strani zapisala, da bi se v skladu s t. i. Resolucijo o razvoju vojske do leta 2035 »zapravljal denar za orožje kot še nikoli doslej«. Precej absurdno pa je, da so v nadaljevanju tega istega besedila še sami zapisali, da večina predvidenih finančnih sredstev ne bi bila namenjenih za oborožitev, temveč za nakup nujno potrebnih transportnih sredstev, ki bi SV omogočila logistično fleksibilnost, ki je ključnega pomena za oborožene sile vsake normalne države. »Sporni« denar bi se tako v prvi vrsti dejansko porabil za nakup dodatnih oklepnikov 8×8 in lahkih oklepnih vozil 4×4, ki zagotavljajo varen transport vojakov po terenu, pa za nakup večjega transportnega letala, več helikopterjev za prevoz specialnih enot ter zamenjavo že močno zastarelih Pilatusov z letali nove generacije. Letala, helikopterji in druga vozila za zračni transport oboroženih sil so v današnjih bojnih okoljih namreč vitalnega pomena za dovolj hitro mobilnost vojakov in njihovo takojšnjo odzivnost za delovanje na oddaljenih lokacijah, ki je počasnejša kopenska vozila niti pod razno ne morejo zagotoviti.
Poleg strašenja o »brezglavemu metanju denarja za orožje« je Levica pri nasprotovanju resoluciji skušala zaigrati tudi na karto domnevnega »spodbujanja zahodnega imperializma«, s čimer zaničljivo opisujejo mirovne misije SV na kriznih žariščih po svetu. Na tem mestu se je potrebno zazreti v zgodovino in Mescu&Co. razložiti, da se je v preteklosti že ničkolikokrat izkazalo, da je prav prisotnost mednarodnih vojaških sil na območjih oboroženih spopadov bistveno pripomogla k njihovi deeskalaciji. Dober primer slednjega je bila nedavna odločitev mednarodne koalicije, da v letošnjem letu brezpogojno zapusti Afganistan, kar pa so nemudoma izkoristili Talibani in prevzeli skorajda popolno oblast nad to srednjeazijsko državo, kakšne posledice pa je to imelo za afganistanske etnične oz. verske manjšine, ženske, LGBTIQ+ skupnost in ostale ranljive skupine, ki jih v Levici vseskozi in na vse pretege zagovarjajo, pa lahko vidimo vsakodnevno v srh vzbujajočih poročilih svetovnih medijev.
Še zadnja patetična izjava, ki so si jo privoščili v stranki, ki bi morala biti po vseh pravilih dobrega okusa prepovedana, je strašenje z »militarizacijo slovenske družbe od šolskega pouka naprej«. Ob tem pompozno izjavljajo, da predlagana resolucija »predvideva ponovno uvajanje obveznega služenja vojaškega roka in druge nedefinirane oblike vojaške dolžnosti. Predvideva vojaška izobraževanja, prilagojena različnim starostim, ki bi se jih vključilo tudi v šolske kurikulume«. Ni treba biti posebej pameten, da ugotovimo, da obvezno služenje vojaškega roka ni neka novotarija, ki bi si jo izmislil obrambni minister Matej Tonin, temveč je splošna vojaška obveznost danes prisotna tudi v najbolj razvitih državah sveta, kot so Avstrija, Danska, Estonija, Finska, Izrael, Norveška, Singapur, Švedska, Švica ipd.
Poleg tega v Levici vseskozi (namenoma) pozabljajo, da imajo obvezno služenje vojaškega roka že desetletja predpisano tudi v njim tako zelo ljubih državah, kot so Iran, Kuba, Severna Koreja in Venezuela.
Piše Matej M.
