Vesna Milek (Sobotna priloga Dela, 21. 12. 2019, str. 15): Kljub temu vam je uspelo, da ste študirali filozofijo, pravo, zdaj ste eden od najpomembnejših založnikov na Norveškem. Kot urednik nenehno berete, nastopate, pišete.
“Ne bi rad romantiziral svojega otroštva (Kot otrok sem bil tako dislektičen, da do leta nisem mogel izgovoriti niti svojega imena, šele pri dvajsetih sem lahko izgovoril besedo dislektičen. Lahko si predstavljate, da je bilo res hudo.), mnogi otroci imajo veliko hujše preizkušnje, a vendar je drugače, če v šoli veljaš za luzerja, če ne zmoreš slediti pouku, če moraš zato, da bi šel skupaj z drugimi, trikrat bolj trdo delati.
Zaradi disleksije sem bil med zadnjimi tremi v razredu na vseh področjih, tudi v športu, in to dvanajst let zapored. Hkrati mi je ta vztrajnost, ta disciplina in odločenost, da se bom pregrizel čez šolo, prinesla tudi vse, kar sem doživel kasneje.”
