“Žal nam je, ampak nič več ne moremo storiti. Pojdite domov in kar bo, bo. Upajmo na najboljše.”
To je bil standardni stavek, ki so ga še pred 130-imi leti slišali starši otrok, ki so se rodili prezgodaj, tudi v ZDA, ki so sicer hitro postajale industrijska velesila in se je napredek na številnih področjih, tudi v medicini, dogajal z veliko hitrostjo, ampak nekako niso našli rešitve, kaj storiti z nedonošenčki. Tedanja družba je prezgodaj rojene otoke obravnavala kot genetsko inferiorne in menili so, da gre za naravno selekcijo.
Potem pa se je na sceni pojavil dr. Martin Couney, ki je za vedno spremenil tok zgodovine. Couney se je rodil v poljskem Wroclavu 30. decembra 1860 v dobro izobraženi družini in tudi sam je uspešno zaključil študij fizike. Ko se je leta 1888 preselil v ZDA, se je začel zanimati o tem, kako preprečiti smrt prezgodaj rojenih otrok in svoj trud je usmeril v neonatologijo, specializacijo za skrb novorojenčkov. Po številnih poskusih, ogromno vloženega truda in časa je sestavil prvi inkubator, ki pa je bil kot novost nesprejemljiv za takratne bolnišnice, zato se je Couney odločil za samostojni, pionirski poskus. Ker je vedel, da bodo stroški za skrb prezgodaj rojenih dojenčkov, ustanovo, zaposlene ipd. visoki, je iskal možnost, kako starše zavarovati pred računi, hkrati pa omogočiti dobre pogoje za nemoteno delovanje.
Po začetnem, lastno vloženem kapitalu, je leta 1903 ustvaril zadovoljive pogoje za odprtje lastnega oddelka na otoku Coney v New Yorku. Stroški delovanja so bili visoki, saj je delovanje samo enega inkubatorja stalo približno 15 dolarjev na dan, kar bi danes predstavljalo približno 400 dolarjev.
Za veliko večino družin bi bili to nepredstavljivi stroški. Z dovoljenjem staršev je opremil sodobne prostore s svojimi inkubatorji in vsak dan je bila ustanova za nekaj ur odprta tudi za javnost.
Obiskovalci so lahko proti plačilu 25 centov vstopili v prostore in pogledali novorojenčke v inkubatorjih, dr. Couney pa je ves izkupiček od prodanih vstopnic namenil za delovanje ustanove in plače zaposlenih.
S tem je starše zavaroval pred stroški, saj niso plačali popolnoma nič, hkrati pa jim je dal vsaj neko upanje, da bo njihov otrok preživel. Dr. Couney se je zavedal resnosti položaja, zato je bil izjemno profesionalen in odgovoren. Prostori so bili vedno brezhibno čisti, sestre so imele najnovejše uniforme, saj Couney enostavno ni prenašal malomarnosti, po drugi strani pa je imelo osebje tudi dobre plače. Ko so starši v paniki in z veliko zaskrbljenostjo prinesli svoje otroke, so medicinske sestre prevzele novorojenčka, ga okopale in povile v bombažne plenice, potem pa so jih nežno položile v Couneyjeve inkubatorje s primerno temperaturo.
Vsaki dve uri so najkrepkejše dojenčke prinesli k dojiljam, medtem ko so ostale hranili s pomočjo posebno oblikovanih žličk.
“Najlažji” dojenček, ki so ga imeli v ustanovi, je tehtal samo 450 gramov.
V skrb so vzeli vsakega otroka, ne glede na raso ali etnično poreklo, staršem pa nikoli niso vzeli niti centa. Ko je bil otrok dovolj močan, so ga takoj vrnili staršem.
V njegovi revolucionarni ustanovi in pionirskih inkubatorjih je preživelo 85% prezgodaj rojenih dojenčkov, tako da je bilo v času delovanja njegove ustanove 1903 – 1943 rešenih med 6.500 in 7.000 dojenčkov.
Couney je vedel, da so inkubatorji prihodnost in vztrajno jih je ponujal bolnišnicam, vendar so ga vsakič zavrnili, ampak leta 1943 mu je končno uspelo. V newyorški bolnišnici so ustanovili prvi oddelek z inkubatorji in dr. Couney je zaprl svojo ustanovo z besedami: “Moje delo je sedaj končano”. Umrl je 1. marca 1950.
Mogoče je bilo njegovo delo leta 1943 res končano, ampak zapuščina je ostala.
Po dostopni statistiki se danes 10% otrok rodi prezgodaj, vendar so njihove možnosti za preživetje sedaj mnogo večje in boljše, zahvaljujoč dr. Couneyju.
