Pustni čas je v Sloveniji neločljivo povezan z vonjem po sveže ocvrtih krofih. Vsako leto v tem obdobju pekarnah, trgovinah in domačih kuhinjah zadiši po njih, na mizah pa se vrstijo škatle polne zlatorjavih kroglic, posutih s sladkorjem v prahu in polnjenih z marmelado. A zakaj ravno krofi – in zakaj ravno zdaj?
Ime pust izhaja iz starejše oblike mesopust, kar pomeni »pusti meso«. Pustni teden – od debelega četrtka prek pustne sobote, nedelje in torka – je bil zadnji trenutek veseljačenja in obilja pred velikim postom, ki se začne na pepelnično sredo in traja približno 40 dni do velike noči.
V preteklosti, ko ni bilo hladilnikov, konzerv in supermarketov, je post pomenil resnično odrekanje: brez mesa, jajc, maščob in sladkega. Zato so si ljudje pred tem obdobjem privoščili prav nasprotno – mastno, kalorično bogato hrano, ki je telo napolnila z energijo in porabila zaloge, ki bi se sicer lahko pokvarile.
Ocvrto testo je bilo idealna izbira: poceni, enostavno za pripravo v večjih količinah in izjemno nasitno. Poleg krofov so na mizi kraljevali tudi flancati, miške, bobi in ocvirkova potica.
Dunajski izvor in pot na slovenske mize
Krofi niso izum Slovencev – njihove korenine segajo v srednjeevropsko, predvsem avstrijsko kuhinjo. Beseda krof izhaja iz nemškega Krapfen, kar je povezano s staro besedo za »kavelj« ali »krempelj«. Prvotni krofi namreč niso bili popolnoma okrogli, ampak so imeli nepravilne izrastke, ki so spominjali na kremplje.
Ena najbolj znanih legend pravi, da jih je v 17. ali 19. stoletju na dunajskem dvoru »izumila« kuharica Cäcilie Krapf (ali Krampf), ki je v jezi vrgla testo v vroče olje – in tako nastal prvi krof. V resnici so ocvrto kvašeno testo poznali že prej, vsaj od srednjega veka, nekateri viri pa omenjajo celo rimske predhodnike.
Na Slovensko so polnjeni krofi prišli sredi 19. stoletja iz Avstrije (zato so jih dolgo imenovali dunajski krofi). Sprva so jih cvrli na svinjski masti, polnili s slivovo ali marelično marmelado in posuli s sladkorjem. Danes je marelična marmelada še vedno klasika, a ponudba sega od vanilijeve kreme, čokolade, nutelle do skutne ali jagodne različice.
Posebno mesto v slovenski tradiciji imajo trojanski krofi – veliki, bogato nadevani in že desetletja sinonim za pot ob avtocesti.
Simbol obilja, rodovitnosti in odganjanja zime
Po starih ljudskih verovanjih je mastna hrana na pustni mizi napovedovala dobro letino in rodovitno leto. Kdor se na pusta ni najedel do sitega – tudi živina –, naj bi vse leto trpel lakoto. Krofi so zato postali del rituala: sladki, mastni, prepovedani v postu in zato toliko bolj zaželeni.
Hkrati so ocvrte dobrote simbolično odganjale zimo in vabile pomlad – podobno kot hrup kurentov, maske in rajanje.
Po ocenah pekarske industrije Slovenci v pustnem času pojemo med 3 in 5 milijoni krofov. Če to preračunamo, pride na prebivalca približno 2 do 4 krofe – pri največjih sladokuscih pa številka hitro naraste. Vonj po njih je postal nepogrešljiv del pustnega vzdušja: od gasilskih domov, šolskih prireditev do velikih pekarenskih verig.
Torej naslednjič, ko boste ugriznili v vroč krof in vam bo marmelada kapljala po prstih, vedite: ne gre le za sladico. Gre za starodavno tradicijo, ki povezuje srednjeveške menihe, dunajski dvor, naše babice in današnje otroke – vse v imenu zadnjega velikega užitka pred postom.
Vesel pust in dober tek! 🍩
Portal OS
