Postopki za gradbeno dovoljenje so kompleksni predvsem zato, ker na istem mestu trčijo trije svetovi: pravni red, prostorsko načrtovanje in fizična realnost prostora. V teoriji naj bi bil postopek zapleten zato, da bi preprečil kaos – da se ne bi gradilo tam, kjer ogroža naravo, soseda, vodni vir ali promet. A v praksi se iz sistema, ki naj bi zagotavljal red, pogosto razvije labirint pravil, mnenj, soglasij in vlog, ki jih je treba uskladiti v točno določenem zaporedju. Razlogi so večplastni:
-
Preplet predpisov – gradbeni zakon ni samostojen otok. Upoštevati moraš zakon o varstvu okolja, o vodah, o kmetijskih zemljiščih, o kulturni dediščini, o cestah, o gozdovih … vsak z lastnim postopkom in soglasodajalcem.
-
Zgodovinska plastovitost – sistem se je gradil postopoma. Dodajali so se novi predpisi, nihče pa ni temeljito počistil starih. Nastal je nekakšen pravni sediment.
-
Strah pred odgovornostjo – uradniki pogosto raje zahtevajo dodatno dokumentacijo kot tvegajo napako, ker lahko odgovarjajo za napačno izdano dovoljenje.
-
Digitalna polovičarstva – eGraditev obstaja, a še ni polno digitalna; podatki se ne pretakajo med institucijami samodejno, zato mora vlagatelj še vedno ročno prinašati dokumente, ki bi jih država že morala imeti.
Če bi obstajala politična volja in tehnična hrbtenica bi bil tudi ta problem seveda rešiljiv, postopki pa bi se časovno zagotovo zmanjšali. Države, kot so Estonija, Danska ali Nizozemska, so dokazale, da je mogoče:
-
centralizirati postopke (ena digitalna točka, kjer vlagatelj vidi status vseh soglasij);
-
uvesti “tihi pozitivni odgovor” – če organ v določenem roku ne odgovori, se šteje, da soglaša;
-
uporabiti GIS-podatke in umetno inteligenco za samodejno preverjanje skladnosti projekta z občinskim prostorskim načrtom;
-
poenostaviti vloge glede na vrsto objekta (garaža ≠ bolnišnica).
V Slovenski demokratski stranki bi očitno zagrizili v še eno rak rano slovenske ureditve – prostorsko in gradbeno zakonodajo. Na spodnjem izseku je vidno kakšen zapis so objavili na omrežju X;
Slovenija sicer že poskuša z “gradbenim dovoljenjem na ključ” in digitalnim registrom prostorskih aktov, a sistem še ni povezan v živo mrežo, kjer bi podatki tekli nemoteno in zanesljivo. Očitno res manjka le politične volje in tehnično usposobljenega kadra, ki bi lahko našel prave rešitve in omogočil državljanom kratke, zanesljive postopke ter hitrejšo možnost gradnje.
Portal OS
