“Glasba je najbolj abstraktna umetnost in nas lahko osvobodi, pod pogojem, da smo za to zainteresirani. Tukaj vidim problem današnjega časa, da ljudje niso več toliko zainteresirani za karkoli. Za glasbo pa bistveno manj, kot so bili prej, v naši mladosti. Zdaj je glasba povsod, je potrošniški izdelek, ki zgolj ozvoči ozadje, kot pa da bi bila prostor za premislek, refleksijo. V tem smislu nimam občutka, da se svet razvija v pravo smer. Glasbena ustvarjalnost je še vedno močna, vendar se to kaže na čuden način, saj slovenska glasba izginja iz radijskih programov. Glasbeniki, ki jih radii ne predvajajo, se bodo sčasoma začeli ukvarjati s kakšno drugo obliko ustvarjalnosti. To so sposobni ljudje, ni jim treba biti glasbeniki. In to je glavni problem. Po drugi strani pa imam včasih občutek, da nikogar ne zanima nova glasba. Glasbe je tako veliko, da se vsi izgubijo v njej. To je posledica pojava, da so glasbene založbe izgubile svoj pomen, saj je lahko zdaj vsak svoja založba. Prej so založbe vendarle bile filter, kaj bo šlo naprej in kaj se bo izdajalo, sedaj pa tega filtra, premisleka ni. To pomeni, da je v glasbi veliko balasta, veliko zvočnega hrupa, ki odvrača pozornost od tiste glasbe, ki je vredna pozornosti.”
Vir: Sobotna priloga Dela, 20. 7. 2019, str. 21
