Najprej pa je treba ugotoviti, koliko zaposlenih oziroma kolikšen delež poklicno aktivne populacije v naši državi sploh ustvarja dodano vrednost, koliko pa je takih, ki se le napajajo (bivakirajo in uživajo) ob dodani vrednosti, ki jo ustvarjajo stroji in naprave oziroma njihovi sodelavci.
Vsakdo, ki se je sposoben in pripravljen ozreti naokrog in premore določeno stopnjo zdrave presoje, lahko hitro ugotovi, da se v deželici na sončni strani Alp bohoti predvsem neustvarjalni sektor, ki mu dodana vrednost ostaja »španska vas«.
Vsi tisti, ki jih lastniki in delodajalci najemajo in plačujejo zato, da nekaj/nekoga čuvajo, varujejo, opazujejo, prisluškujejo, zasledujejo, spremljajo, nadzirajo, zavirajo, preverjajo, omejujejo in zatirajo, pa tudi tisti, ki v službi le nekaj prestavljajo, premikajo, zlagajo, pospravljajo, razmetavajo, skrivajo, potvarjajo ipd., sami ne ustvarjajo dodane vrednosti, marveč živijo na račun drugih.
Še več – s svojo navzočnostjo in delovanjem celo zmanjšujejo dodano vrednost na zaposlenega, ki so jo ustvarili njihovi kolegi, sodelavci, stroji in naprave.
Če se hočemo izviti iz primeža prenizke produktivnosti in premajhne dodane vrednosti, moramo najprej spremeniti paradigmo, in sicer v skladu z modrostjo legendarnega rimskega cesarja Marka Avrelija, ki uči, da človek živi in dela tako, kakor razmišlja.
Nina Mazi, Slovenski čas, maj 2020, št. 121, str. 9
