Mateja Hana Hočevar (Ona, ženski magazin Dela in Slovenskih novic, 30. 7. 2019, str. 16) : Ali radi opravljate delo učiteljice?
“Če bi lahko živela samo od pisanja, zagotovo ne bi več učila. Bilo je dovolj, pa vse bolj zapleteno je. Poučevanje je prijetno, zlasti kadar imaš pred seboj učljive otroke, ki jih zanima veliko stvari. A ljudje, ki o šoli ničesar ne vedo, jo pa sodijo po dolgem in počez, postajajo nesramni. Nekateri posamezniki so samovšečni in neodgovorni, starši bolj kot učenci, čeprav v šoli vidiš, da jabolko redko pade daleč od drevesa. Pri današnjih pravicah in administriranju lahko en starš zastrupi ozračje cele šole. Imamo približno trinajst odstotkov otrok s posebnimi potrebami, druge nam podobne evropske države pa približno tri. Neka svetovalka mi je rekla, ko sem jo na to opozorila, da smo krivi učitelji! Nisem še slišala, da kakšnemu staršu, ki se je odločil, da bo za svojega otroka izposloval odločbo o posebnih potrebah, to ne bi uspelo. S tem, da tu nekaj ni v redu, se nihče ne ukvarja. Kar poglejmo primer z Dušanom Mercem, ki se je moral zagovarjati na sodišču, ker je zaščitil učenki, ki sta se bili spolno napadeni na osnovnošolskem izletu. Merca spremljam že dolgo in mu zaupam. Zdi se mi eden redkih pokončnih ljudi v šolskem sistemu, ki se je vedno upiral vsem neumnostim.
Za učiteljem v resnici ne stoji nihče.
V Sloveniji so mogoče anonimne prijave in inšpekcija je dolžna obravnavati vsako. Rada bi prebrala statistiko, kolikokrat odkrijejo »učiteljske« napake. Vzrok za neuspešnost otrok starši pogosto iščejo na napačnem kraju.
Učitelja sprašujejo, zakaj naj bi to in to znal. »Kaj bo pa to rabu?« Druga krilatica je: »Mojega otroka ne marate.« Predvsem ga ti starši ne marajo, saj so ga vzgojili tako, da ga neobvladanega in nasilnega nihče ne more imeti rad.”
Mirana Likar Bajželj, profesorica slovenščine in pisateljica
