Metod Brlec (Demokracija, 15. 8. 2019, str. 27): Ja. Dnevno poslušamo o t. i. sovražnem govoru …
“Sovražni govor je fantom. Daje nekaj narobe s tem, nam govori dejstvo, da recimo pred petnajstimi, dvajsetimi leti ni bilo slišati v parlamentu in v medijih nič o sovražnem govoru. Vprašajmo se torej, ali je sovražni govor nekaj, kar se je porodilo v zadnjih letih, ali pa je že ves čas med nami, le da je imel doslej status recimo provokativne kritike. Še bolj pomenljiva je lahkotnost etiketiranja s sovražnim govorom. Samo sovraštvo kot čustvo ni prepovedano. Človek ima pravico sovražiti, tako kot ima pravico ljubiti. Noben zakon ne pripoveduje, da česa ne smem sovražiti. Tuje ključna distinkcija med notranjim čustvenim doživljanjem in nasiljem. Človek mora biti absolutno zaskrbljen, ko se sovražnosti sprevržejo v nasilje, a ne le zoper ljudi, ampak tudi zoper naravo in živali. Če gledamo konsekventno, da človek ni absolutni gospodar sveta, je tudi zakon, ki bi predvideval uničenje gozda za potrebe industrije, oblika sovraženega govora do narave. A v zakonskem predlogu najdemo le antropocentrično definicijo sovražnega govora. In formulacijo: »besede, ki bi lahko povzročile …«. To pa je že znani princip partijskih časov, ki se je glasil: da je časopis hotel objaviti članek, »ki bi lahko povzročil hujše vznemirjenje javnosti, napad na ustavno ureditev« in podobno. Skratka, ta pogojnik »ki bi lahko«, vpeljuje samovoljo inšpektorske arbitrarnosti.”
Dr. Bernard Nežmah, docent na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na Fakulteti za medije