Gregor Pevc iz Trzina spada v mlajšo generacijo izumiteljev. S tem se srečuje v družinskem podjetju, kjer se ukvarjajo z lesenimi izdelki za gostinstvo, dom in darila.
Z inovatorstvom je začel že njegov oče Tomaž, ki ima za seboj številne zamisli. Med njegovimi inovacijami velja omeniti posebno plovilo, ki navidezno lebdi nad vodo, znane pa so tudi njegove podvodne svetilke z izredno svetilnostjo.
»V podjetju uresničujemo želje gostincev in drugih, saj delamo res posebne stvari, take, ki jih drugi ne delajo,« pravi Gregor.
»To je naša prednost in hkrati tudi tržna niša, ki smo jo odkrili in jo negujemo. Imamo ustrezne certifikate za stik z živili, pri naših izdelkih iz lesa pa pazimo tudi na nadzorovano sečnjo. Smo torej ekološko usmerjeni in končno, smo slovenski proizvajalci.«
Pri Pevčevih imajo inovatorsko žilico v družini. Tudi najmlajša Pevčeva, Gregorjeva sinova, gresta v to smer, saj stalno iščeta neke izboljšave. »Nismo vkalupljeni,« poudarja inovator. »Vedno znova odkrivamo nove postopke in nove načine, oblike in nove načine uporabe. Glede inovacij pa: ko pride ideja, jo uresničimo, predvsem s svojimi sredstvi in s svojimi zmožnostmi. Ob neki ideji ne čakamo, da bi jo nekdo drug uresničil. Delavnico imamo, prototip napravimo iz lesa in to ne glede, za kakšno zadevo gre. Morda ohišje za baterijo, da si vse skupaj lažje predstavljamo.«
Oče Tomaž se je posvečal plovilu, ki navidezno lebdi nad vodo, ukvarjal pa se je tudi z razvojem podvodnih svetilk. »Oba sva potapljača in se tudi skupaj potapljava, vse te zadeve pa smo razvili glede na potrebe,« pravi Gregor.
»Vedno sva razmišljala, kako bi prišla od ene do druge točke na čimbolj ekonomičen način, neodvisno in hitro. Iz tega je nastalo očetovo plovilo tsunami, pri poskusih pa sem bil testni pilot.«
Pri Pevčevih so izdelali približno deset takih plovil. Nekaj jih imajo še doma za lastno uporabo, nekaj so jih prodali oziroma posodili. Žal je zadnjih šest let zadeva v stagnaciji, v prostem teku, kot pravi Gregor: »Ni posluha in ni denarja. V teh časih se pozna boljša gospodarska rast, tako da bomo za naprej še videli, kam bo šel razvoj.«
Kaj pa podvodne svetilke? »Ti izumi ne bodo nikoli zamrli. Čakajo. Verjetno bo tudi za svetilke prišel pravi čas, čeprav se moramo zavedati, da gre razvoj na področju elektronike izredno hitro naprej.
Poglejte, klasične potapljaške svetilke se pregrevajo in se tudi hitro uničijo. Z masovno proizvodnjo bi dosegli konkurenčnejšo ceno, ob tem pa se zavedamo, da je kvaliteta svetilke nesporna. Uporabljamo jo lahko vsakodnevno, ne samo za potapljanje. Primerna je za uporabo v avtomobilu, kombiju, pri popravilih okrog hiše. Lahko jo napolnimo kot mobilni telefon. Pri enem tipu svetilke je posebnost ta, da lebdi na vodi, torej nas pri potapljanju ne ovira. Izjemna je torej avtonomija svetilke in njena svetilnost. To sva želela doseči in to nama je tudi uspelo. Razvili smo jo zato, ker doslej take svetilke še ni bilo.«
Gregor Pevc je pred kratkim sodeloval na dnevu inovatorjev v Bistri. Predstavil je prav posebno inovacijo, zaščito za nadzemne vode. »Ta inovacija je namenjena za zaščito vseh kablov, ki so izpostavljeni vremenskim nevšečnostim,« pravi Pevc. »To so daljnovodi ter telekomunikacijski in železniški kabli. Problemi pri teh kablih nastopijo pozimi, ko se podhladijo pri temperaturi 2 stopinji Celzija. Če dežuje pri tej temperaturi, nastaja žled. Nastaja torej žledenje, zato se poveča teža kabla in posledično se strga. Nastane velika gospodarska škoda, prekinjena je dobava električne energije, nastopi vrsta problemov.
To zaščito smo predstavili še pred žledom, ki nas je prizadel februarja 2014. Z našimi elektro gospodarstvi smo delali testne projekte, žal pa je pri nas tako, da si nihče ne upa sprejeti neke določene odgovornosti.
Naložba v tako zaščito je zanemarljiva v primerjavi s stroškom poškodb, ki sledijo naravni ujmi. Naša ideja je enostavna, a najpomembneje je, da deluje. Žal zadeva stagnira. S proizvodnjo bi lahko začeli takoj, imamo svoja orodja, v katera smo skupaj s kooperantom veliko investirali. Žal zadeve nismo izpeljali, čeprav smo imeli zelo veliko zanimanje iz Rusije. Do sodelovanja ni prišlo, zakaj, pa žal ne vemo, verjetno pa je pri tem nastopilo veliko dejavnikov.«
Gregor Pevc je še povedal, da je zaščita nadzemnih vodov pravzaprav hibrid med cevjo in profilom, ki ga je enostavno montirati na star ali nov daljnovod. »V ta problem smo se zelo poglobili, tako da smo naredili statične izračune. Prišli smo do rešitev, da bi bila naložba v daljnovode cenejša, ker bi jih s to našo zamislijo razbremenili. Opozorili so nas na veter, ki predstavlja največji problem, ko pride do žleda. Napenjalne sile v samih žicah so večje, kot je sila vetra, tako da smo naredili vse izračune.«
Ali je ta zaščita že kje v uporabi, kljub ne prevelikemu zanimanju? »Naredili smo pilotske projekte na nekaj lokacijah na Štajerskem, za Gorenjsko smo se dogovarjali, a do uresničitve ni prišlo,« odgovarja Gregor. »Težko to razumem.«
Zaščita za nadzemne vode je pravzaprav cev, ki se razpre in nato natakne na žico. Vmes pridejo še distančniki, ki zračijo in hladijo, sploh v poletnih mesecih, ko pride do pregrevanja samih daljnovodov. Zaradi tega so se odločili, da so cevi bele barve. Material odbija vodo, ima pa stalno temperaturo ozračja. Ko bi nastopil žled, ne bo prišlo do zaledenitve, ker bo voda odtekla. »Lahko naredimo tudi termokromatsko cev, kar pomeni, da glede na zunanjo temperaturo spreminja barvo,« dodaja Pevc.
»Čim je hladnejši, to je pod 6 stopinj Celzija, postane temen oziroma temnosiv, nad 6 stopinj pa postaja svetlejši oziroma bel. Še tretja možnost je fotokromatski, torej glede na svetlobo. V bližini letališč – na primer – taka zaščita fluoroscira. Čez dan sprejema svetlobo, ponoči pa oddaja svojo značilno barvo. Naša zaščita je res enostavna cev, ki pa lahko odpravi zelo veliko stranskih nevšečnosti. Zaščita je tudi ekološka in jo je lahko reciklirati. Življenjska doba je 13 let.«
To zadevo so ustrezno zaščitili in patentirali. »Zaščite patentov je treba vzdrževati, a je to težko, če ni nekega konkretnega zanimanja,« pove Pevc, nas pa še zanima, kako se počuti inovator, ko je prepričan v svoje delo, a ni pravega zanimanja oziroma odziva: »Prepričan sem, da je vsak inovator prepričan v svoje delo. Verjetno pa tega drugi ne vidijo tako, kot to vidi avtor inovacije.
Možni sta dve reakciji: mene to spodbudi, da bi še trše delal. Nimamo pa si kaj očitati, saj smo preizkusili res prav vse, tako pri nas kot tudi v tujini, celo v Kuvajtu smo bili.
Na sejmih inovatorjev smo dobili nagrade in priznanja, celo grand prix. Odzivi so bili odlični in poslovno potencialni, nikoli pa ni prišlo do konkretne uresničitve. Če se ob žledu podre daljnovod, je to za mnoge dobro, saj imajo očitno številni svoje zaslužke, od železarn naprej.«
Primož Hieng
