Ne samo Slovenija, ampak tudi Vrhnika, njegov rojstni kraj, je bila celo lansko leto v znamenju Ivana Cankarja, saj je 11. decembra minilo 100 let od njegove smrti.
Na jugozahodnem delu Ljubljanskega barja se je že zelo zgodaj zaradi svoje zelo pomembne strateške lege razvilo naselje, ki se je sprva imenovalo Nauportus, v srednjem veku pa Oberlaibach – današnja Vrhnika. Rimsko naselje Nauportus je služilo kot rečno pristanišče, obenem je bila to vojaška in trgovska postojanka.
Nauportus (navis portus, rečno pristanišče) je imel nekaj deset let celo pomembnejšo vlogo kot Emona. Grški pisec Strabo omenja Nauportus kot mesto, kjer se preklada blago, prispelo prek Hrušice po kopnem, na vodno pot po Ljubljanici in naprej po Savi. Rimski zgodovinar Tacit pa poroča, da so bili v Nauportus poslani vojaški oddelki, ki so gradili ceste, mostove in prekope.
Prav reka je bila tista, ki je pospešila razvoj naselja. Trgovci so svoje tovore tu pretovarjali na ladje ter jih nato mirno in varno prepeljali v marsikateri kraj daleč na vzhodu. Vrhničani so resnično lahko ponosni na to svojo vlogo, zato ni čudno, da imajo ladjo tudi v svojem občinskem grbu.
Od posredovanja prometa je Vrhnika z okolico dolgo časa dobro živela. Ob stari cesti, ki se je tod začela vzpenjati v klanec, so se naselili tovorniki in prevozniki, s tem pa se je razvilo obrtno, trgovsko in cerkveno središče. Na Vrhniki so bila skozi stoletja skladišča za blago, med njimi tudi skladišče idrijskega rudnika živega srebra in carinarnica.
Ko so 1720. zgradili tržaško cesto, je čolnarstvo opešalo, ob novi cesti pa so zrasli mogočni domovi z gostilnami, prenočišči, hlevi in skladišči. Do leta 1857, ko je stekla južna železnica, je bil za prevozniško Vrhniko čas blagostanja. Železnica se je Vrhnike izognila. Odrezano mestece je leta 1899 povezala lokalna železnica z Ljubljano. V stari Jugoslaviji je Vrhnika dobila tovarno usnja in mesnih konzerv, novi čas pa ji je prinesel z motoriziranim prometom in asfaltirano cesto spet živahnejše življenje. Lokalno železniško progo med Ljubljano in Vrhniko so ukinili pred petdesetimi leti, točneje 16. januarja 1966, progo pa takoj zatem razdrli.
Ljubljanica, reka sedmih imen, na vrhniškem koncu ponovno privre na dan. Njeni zadnji trije izviri so Bistra, Retovje in Močilnik. Slednjega najdemo na koncu istoimenske doline. Nedaleč od zapuščenega gostinskega lokala pod visokimi prepadnimi stenami (40 m), imenovanimi tudi Hudičeve skale, vre na dan Veliki Močilnik. Nad mostičkom čez izvir v kotu doline je v skalo vtisnjena Jazonova pest. Po legendi naj bi se tu končala plovba grških junakov – Jazona in argonavtov po Ljubljanici. Tu so ladjo razstavili in jo na ramenih prenesli proti Jadranskemu morju. Nekoliko dalje od gostišča izvira Mali Močilnik.
Retovje je zatrepna dolina, ki je nastala s postopnim udiranjem stropa nad nekdanjimi jamami. Tu izvira Velika Ljubljanica, ki se poleg Verda združi z Malo Ljubljanico iz Močilnika. Ob številnih izvirih – Pod skalco, Pod orehom, Malo okence, Veliko okence in drugih – je stalo v 19. stoletju več kot deset žag venecijank. V skupini izvirov Retovje je tudi termalni izvir Furlanove toplice na Mirkah. Nekateri menijo, da so tople vrelce poznali že Rimljani, vendar arheoloških sledov ni. Izvir je ena izmed posebnosti Ljubljanskega barja, kjer je bilo nekoč znano kopališče Vrhničanov.
V središču Vrhnike je kar nekaj zanimivosti: na pokopališču je ohranjen del vogalnega stolpa peterostrane trdnjave, ki je varovala rimsko naselje pod današnjim gradiščem in cerkvijo sv. Pavla. Med Slovenci je Vrhnika zagotovo najbolj znana kot rojstno mesto Ivana Cankarja.
Hiša, v kateri se je pisatelj rodil 10. maja 1876, je bila lesena in krita s slamo. Po požaru leta 1879 so morali Cankarjevi gostovati po opuščenih hlevih in hišah drugod po Vrhniki. V stavbi, ki so jo novi lastniki leta 1880 postavili na novo, so črna kuhinja, hiša, štiblc, kamra, gank, pohištvo in druga oprema s konca 19. stoletja. Ena najstarejših in najpomembnejših stavb na Vrhniki je Lavrenčičeva hiša ali stara pošta, kjer je leta 1728 prenočil cesar Karel VI.
Poglede mimoidočih privablja tudi Kunstljeva vila iz leta 1911. Narejena je iz lesa, ki je predstavljal osnovni kruh lastnika trgovca Josipa Kunstlja. Po drugi svetovni vojni so se stara jedra zlila z novimi naselji v urbano obliko.
Vrhnika je leta 1955 postala mesto.
Primož Hieng
