Predstavniki KUL-ovega četverčka so podpisali tako imenovani sporazum o povolilnem sodelovanju, s katerim naj bi se zavezali k medsebojnemu sodelovanju po parlamentarnih volitvah, ki se obetajo naslednje leto.
A ob podpisu sporazuma v oči močno bode dejstvo, da so ga kljub njegovi deklarativno vključujoči in demokratični naravi med desetinami političnih strank v Sloveniji podpisale zgolj štiri (nezadovoljne) stranke.
Stranke Levica, LMŠ, SAB in SD oz. njihovi predsedniki – Alenka Bratušek, Luka Mesec, Marjan Šarec in Tanja Fajon, so pred slovenskim državnim zborom na Trgu republike slovesno podpisali sporazum o povolilnem sodelovanju, ki naj bi bil odgovor »demokratične lokostrelske opozicije« na »diktatorsko naravo sedanje vlade pod taktirko SDS in njenega predsednika ter slovenskega premierja Janeza Janše«. O samem sporazumu so se pogovarjali tudi v oddaji N1 in SLO, kjer so predsedniki omenjenih štirih strank dejali, da se je v njem lokostrelski četverček zavezal k sodelovanju po bližajočih se parlamentarnih volitvah čez sedem mesecev in usklajeni sestavi morebitne 15. slovenske vlade, če jim bodo slovenski volivci in volivke seveda namenili zadostno število glasov. Trdili so, da bo tokrat vse drugače, saj bodo oblikovali večinsko vlado (za razliko od 13. slovenske vlade, ki je bila manjšinska in v kateri Levica sicer formalno-pravno ni sodelovala, je pa prispevala nujno potrebne glasove za potrditev mandatarja, zaradi česar je imela ta skrajno leva stranka v tedanji dobro leto trajajoči Šarčevi vladi status t. i. nadkoalicijske stranke), po besedah Fajonove pa bo narava njihovega povezovanja absolutno vključujoča, saj je po njenem k pristopu k sodelovanju dobrodošel vsakdo, ki podpira demokratične vrednote in si želi popeljati državo v demokratizacijo.
Kot drugo pa še bolj bode v oči spoznanje, da so prvaki opozicijskega četverčka navkljub deklarativno vključujoči narave sporazuma že takoj izjavili, da stranka Nova Slovenija (NSi) v njihovi družbi ni dobrodošla, saj naj slednja niti ne bi želela v koalicijo z njimi (čeprav je predsednik NSi Matej Tonin že večkrat jasno dejal, da so odprti za sodelovanje z vsemi, tudi z ideološko drugačnimi strankami).
Ob tem je še bolj zaskrbljujoče dejstvo, da omenjene štiri stranke niso nikdar izkazale nobene posebne pripravljenosti za pogovore oz. sodelovanje z različnimi izvenparlamentarnimi slovenskimi strankami, kljub temu, da so le-te na zadnjih državnozborskih volitvah leta 2018 prejele skupno kar 107.950 glasov slovenskih volivk in volivcev, kar je predstavljalo 12,11% vseh glasov.
Ob tem je absurdno, da je pri sodelovanju KUL-ovcev seveda govora o povolilnem sodelovanju, kar pomeni, da bi morali, če bi dejansko mislili iskreno s svojo vključujočnostjo, računati tudi na druge stranke, ki bodo nastopile na naslednjih državnozborskih volitvah in jih povabiti na medsebojne pogovore. A očitno so besede eno, dejanja pa nekaj povsem drugega in očitno gre pri projektu KUL za samo še en elitističen projekt slovenskih kaviar socialistov, kjer je že v naprej jasno, da bodo imele določene stranke že v naprej zagotovljen privilegiran položaj (če bodo seveda dejansko uspele dobiti večino glasov), resnična vključevalnost in medsebojno sprejemanje pa bodo pri njih kot kaže tudi v prihodnje ostale samo mrtve črke na papirju.
Piše Matej M.
