Bila je sreda, 26. septembra in čas je bil, da se poslovnim od svojih najbližjih, od svojega domačega kraja in se odpravim v svet.
Kako je izgledalo moje “popotovanje” do Lublina? No, brez težav ni šlo, pa čeprav sem vse skupaj, tako kot vedno pred odhodom, želel čim bolje splanirati. Kakorkoli že, zaustavilo se je že v Trevisu, kjer smo morali potniki, na že tako ali tako poznem letu za Krakov ob 2020, čakati skoraj eno uro in pol. Letalo je na koncu zapustilo italijanska tla okrog 2140 in prispelo v Krakov ob približno pol dvanajstih zvečer. Tam me je že čakal taksist, ki sem si ga rezerviral, sicer po nasvetu staršev, zjutraj na dan odhoda.
Če vas zanima cena, vam lahko povem, da me je slabe pol ure divje vožnje po praznih krakovskih ulicah ob spremljavi Alvara Solera stala približno 14 evrov. Nič takšnega torej, sploh če pomislim, kdaj bi v drugačnem položaju prispel do hostla.
Hostel? Khm, khm … (Odkašljujem se namensko). To ni bil H od hostla. Zares sem imel nesrečno roko pri izbiri prenočišča ali pa sem šel v napačnega. Kakorkoli že, ko sem odprl velikanska vrata v hostel in se po stopnicah povzpel do sob, sem doživel razočaranje.
V sprejemnih prostorih ni bilo nikogar, prav tako je v sosednji spalnici prenočeval samo en temnopolti mož, kar me je navdajalo z grozo, sploh, ker sem ga s svojim ropotanjem in odpiranjem luči, očitno zbudil in je začel nekaj godrnjati. Se opravičujem (polagam roko na srce). “Kam sem prišel”? sem se spraševal, ko sem videl vse ostale sila neurejene postelje popolnoma prazne.
Nato se je prikazal mlajši Poljak, ki se je predstavil kot 28- letni Maks, ki naj bi v hostlu tudi delal. Zakaj naj bi? Ob vprašanju, če sem prišel v pravi hostel in mu zaupal ime, je zgolj skomignil z rameni in rekel, da hostel nima imena oz. ne ve, kako se kliče. Pokazal sem mu rezervacijo, ki sem jo uredil preko Bookinga, pa tudi ni vedel, zakaj gre.
Znal pa je recimo postaviti ceno 50 zlotyev, kar se mi je zdelo najprej čudno, ker sem ga sam rezerviral za 29 zlotyev, kar je približno 7 evrov, potem pa sem, ko sem se razgledal po prostoru, začel dvomiti tudi v to ceno.
Predvsem tu mislim na toaletne prostore, kjer voda ni potegovala, prav tako so bile umazane vzmetnice in rjuhe. Na srečo sem si lepo postlal in glavo “polegel” na svojo rumeno vetroko ter poizkušal zaspati.
Nato pa pride ta Maks k meni in me vpraša, če mu lahko posodim polnilec za telefon. Ni problema, brez težav. Potem pa pride na dan z naslednjo prošnjo: “Ej, ali imaš mogoče zobno pasto”? Imel sem jo, pa mu je nisem dal. Zlagal sem se, da jo bom kupil naslednji dan.
Kaj ta Maks potem naredi? Gre v toaletne prostore in si začne umivati zobe s – pozor – kazalcem. “Še čudno, da me ni vprašal za zobno ščetko”, si mislim sam pri sebi in končno skušam zatisniti oči, ko si ta, očitno zelo reven Poljak, začne umivati stopala v taistem umivalniku.
Bil sem šokiran, kam sem prišel in ali moram res iti skozi tole ter dal vse stvari, ki sem jih imel, čim bolj k sebi, da mi ja ne bi ponoči zmanjkale. Končno sem zaspal in že navsezgodaj zjutraj, natančneje ob 630, vstal in se potiho, ne da bi Maksa prebudil, odpravil na ulice, poiskal prvo pekarno, da sem zlil vase vročo kavo, nekaj pojedel in se s pomočjo GPS navigacije odpravil do glavne avtobusne postaje. Z dvajset kilogramov težkim kovčkom.
Danes sem preživel prvi normalen dan v študentskem domu v Lublinu. Skupaj z drugimi tujimi študenti smo se recimo sprehodili po starem delu mesta, šli na kosilo, si ogledali, kako se naredi “cebularz”, nekakšen pečen kruh z čebulo na vrhu, spoznali tudi nekaj zgodovinskih podatkov, kot na primer; ste vedeli, da je imelo včasih mesto Lublin 40 000 judovskih prebivalcev? Jaz nisem. Ste vedeli, da jih danes živi le še 50? Priznam, tega nisem vedel, podatek pa me je zelo šokiral, sploh, ko sem “videl” razlog za to.
V mestu namreč še danes stoji v muzej urejeno taborišče Majdanek, kjer je bilo ubitih (podatek sem iztrgal iz Wikipedije) 78 000 ljudi, večinoma Judov. Prepričan sem, da bom imel več kot dovolj časa za to, da si taborišče bolj podrobno pogledam.
Aja, ker sem toliko govoril o Maksu … Moj “cimer” je doma iz Tajske, tako da zna biti zanimivo. Samo, da ni takšen kot Maks. Prosim.
P.S. Vse bolj se mi zdi, da Maks ni bil “delavec” v hostlu, ampak brezdomec, ki je tam prespal. Maks, naj ti služi teh mojih 7 evrov.
Rok Bratina
