Ko je pred dnevi, na 20. obletnico grozljivih terorističnih napadov Al-Kajdinih islamistov, ki so v ZDA zahtevali skoraj 3000 smrtnih žrtev, ves svet izkazoval znake sožalja s prebivalci Združenih držav, je Mesečeva Levica na svoji spletni strani objavila kratek prispevek z naslovom »20 let po 11. septembru«, ki pa je bil pljunek v obraz vsem ubitim v strahotnem terorističnem napadu. Poleg tega so znova privlekli na dan puhlice o izstopu iz NATA, čeprav je bilo članstvo Slovenije v njem izglasovano na referendumu.
Čeprav nam je bilo vsem jasno, da pripadnikom fanatične Levice človeška življenja ne pomenijo ravno veliko, pa si ni nihče mislil, da se bodo spustili tako nizko, da se bodo naslajali nad civilnimi žrtvami terorističnih napadov. A prav to se je zgodilo pred nekaj dnevi, ko so na svoji uradni strani objavili članek v katerem so pokazali svoj skrajno zaničljiv odnos do skoraj 3000 človeških življenj, ki so bila izgubljena, ko so se Al-Kajdini teroristi z ugrabljenimi letali pred 20. leti zaleteli v stavbo ameriškega Pentagona v Washingtonu in Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku.
V nadaljevanju poskušajo teroristične napade še bolj banalizirati, s tem da trdijo, da so se ZDA na to odzvale »s še bolj intenzivnim vojnim pustošenjem širšega Bližnjega vzhoda, ki je za seboj pustilo na sto tisoče mrtvih, milijone razseljenih, tleče državljanske vojne ter še hujše gospodarsko in socialno uničenje regije.« Na tem mestu postane vsakomur, ki vsaj približno pozna dogajanje zadnjih nekaj desetletij jasno, da v Levici pač nimajo pojma o zgodovini, saj če bi ga imeli, bi vedeli, da odziv ZDA na 11. september ni bil napad na Bližnji vzhod ampak akcija proti Talibanom v osrednje-azijskem Afganistanu, ki ima z Bližnjim vzhodom bolj malo veze.
V nadaljevanju prispevka teče beseda še o tem kako »smo žrtve vojne v Afganistanu v resnici ljudje v državah imperialnega centra, ki smo Natove vojne eskapade plačevali z bilijoni (tisoči milijard) evrov, ki bi jih lahko porabili za družbeni razvoj, socialno skrbstvo, zdravstvo, znanost in raziskovanje ter boj proti podnebnim spremembam pri nas doma.«
A to za pripadnike te radikalne ekosocialistične struje očitno ni pomembno, saj bi si očitno raje želeli izstop iz NATO pakta in pridružitev njim ljubim socialističnim državam – Kubi, Severni Koreji, Venezueli – ki imajo res zavidanja vredno gospodarstvo, socialno varstvo in zdravstveni sistem, odlikuje pa jih seveda tudi visoka stopnja demokracije in človekovih pravic.
Prvi stavek, ki sicer močno spominja na vehementne Marxove in Engelsove parole iz Komunističnega manifesta, se spet referira na t. i. »države svetovnega centra« in čeprav iz morja nebuloz Levice ni mogoče zaslediti, da bi ta tako opevani svetovni center zajemal tudi npr. celinsko Kitajsko (ki meji na 14 držav, ima pa teritorialne ambicije po ozemlju 23. različnih držav, pri čemer s politiko t. i. »dolžniške pasti« imperialistično širi svoj vpliv po vsej Afriki, Latinski Ameriki in večjem delu Azije), pa je mogoče sklepati, da ta misteriozni »svetovni center« definitivno zajema celotno Evropo in Severno Ameriko (torej spet države z najvišjo stopnjo demokracije, spoštovanja, človekovih pravic, zdravstvene in socialne varnosti).
A še bolj kot prvi, bode v oči drugi stavek, kjer »Mesec&Co.« pozivajo na izstop Slovenije iz NATO pakta. Na tem mestu velja častilce Levice spomniti, da je Slovenija v to obrambno zavezništvo vstopila na podlagi povabila Georgea Robertsona, tedanjega generalnega sekretarja severno-atlantskega pakta, ki je našo državo v zavezništvo povabil na NATO-vem vrhu v Pragi 21. novembra 2002, formalno povabilo pa je slovenska vlada prejela samo nekaj dni kasneje, 26. novembra 2002. A še bolj kot to je pomembno dejstvo, da je bil pred vstopom Slovenije v NATO, 23. marca 2003 izveden posvetovalni referendum o vstopu Slovenije v NATO (pa tudi v Evropsko unijo), pri čemer velja jasno poudariti, da je bil izid referenduma formalno – pravno zavezujoč in neponovljiv. Na referendumu sta se za članstvo v NATU izrekli kar 2/3 udeležencev referenduma oz. 673.882 volivcev (kar je primerljivo s številom ljudi, ki so glasovali »proti« na julijskem referendumu o vodah – teh je bilo 677.119).
Sicer je zanimivo, da je bila v preteklih mesecih Levica izjemno glasna glede zavrnitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah (ZV-1G) in je le-to razglašala za »nesporno izraženo voljo ljudstva«, »ljudsko nezaupnico vladi« ipd., v primeru referenduma o vstopu v NATO pa sedaj kriči, da ga je potrebno razveljaviti in to kljub temu, da se je za članstvo v NATU izreklo približno toliko ljudi kot proti zakonu o vodah ter kljub temu, da je bil slovenski politični vrh tako v času pridružitve, kot tudi v današnjem času enoten o tem, da je članstvo Slovenije v severno-atlantskem zavezništvu prednost in ne slabost.
Piše Matej M.
