Ob 15h moram biti na letališču v Trstu, prej še cel kup opravkov. Itak sem prepozno štartal, da č se pravočasno spravim pod streho. Živčen še preden sem sploh obrnil ključ avta.
Kliče mati, da ji je crknil TV, če ga pridem pogledat. Najraje bi jo skenslal, res se mi mudi. A vem koliko ji pomeni to virtualno okno v svet, kot bi nam odpovedal telefon. Nč, prletim v njeno dnevno, s televizorjem se spogledava. Kot bi v tisti črnini zaslona pisalo na veliko – nikamor ne greš, jaz rabim zdaj ful pozornosti.
Hard reset, nič. Kje so tisti časi, ko si TV kišto oživel tako, da si močneje udaril po njej. Te fensi sodobne plošče sploh nimaš kje udariti, če si še tako želiš.
Ura teče, tretja se približuje, jaz pa že tuhtam, če je v Italiji odprta kakšna štacuna v nedeljo, raje kupim en TV kot, da zdajle zgubljam živce.
Po nekem čudežu (sistem MUP – metod uzaludnih pokušaja dela čudeže) celo pridem v neke čudne settinge. Zaženem ponastavitve, kavni mlinček začne mleti za popizdit počasi. Saj veste, tisti procenti, ki si vzamejo še več časa zase kot moja gospa v kopalnici, preden greva zvečer ven.
“Mati, to bo po moje to, letim jst. ”
“Em, daj no počakaj, da vidimo, če bo res. ”
“Veš, res se mi mudi, saj veš, avion pa to. Saj drugače ti bo tamal uletu zrihtat do konca.”
“Saj bo hitro.”
“Dobr no, počakam.”
In gledam tisti krogec, ki se vrti za popizdit počasi. Sekunde so minute. Aaaaaaa! Še Windowsi se prej updejtajo. Preko telefonskega dial up modema, majke mi.
95, 96, 97, 98, 99, 100%. Inštalacija končana. Programi so nastavljeni.
‘Evo, to je to, šibaaaam!”
“Hvala, a boš kej jedel?”
“Ja, dunajce to go prosim!”
“Takoj bodo, samo malo počakaj.”
“Hecal sem se, bom drugič, letim. Dijo!”
Moram še v štacuno. Ker moški seveda nimamo svojih vrečk in je izguba časa jemati košaro se zatakne pri kruhu. S polnimi rokami robe še nekako, z obilico akrobatskih sposobnosti, uspem potegniti vrečko. Vzamem klešče, se krivim kot šiba, da ulovim kruh. Počutim se kot v lunaparku, kjer s kleščami v tistem akvariju loviš plišaste nagrade. Tudi uspešnost ulova je tam nekje. Počutim se kot motorični debil. Pristopi gospa in mi pomaga. Jej, uspelo je. Kruhek je v vrečici. Hvala gospa, rešila življenje.
Šibam do blagajne. Povsod gneča. Šit. V katero naj se postavim, da bo prava? Medtem, ko zijam naokoli in kalkuliram se obrne mladenka, ki je s svojo robo okupirala cel trak blagajne.
“Kar pojdite pred mano, saj imate čisto malo.”
“Zihr?”
“Ja, seveda, kar položite na trak.”
“Hvala, ravno prav, se mi ful mudi.”
Z blagajničarko hitro opraviva. Zložim vse na kupček in lovim ravnotežje do avta. Kaj nam bo vrečka, polne roke so znak pravega moškega. Hmm, kako do ključa, ki je v sprednjem žepu? Izvajam joga položaje, nekako mi uspe doseči daljinca in bam, mleko poleti po tleh. Pristopi gospod, ki je ravnokar parkiral v sosednjem boksu in mi pobere karton mleka in odpre vrata avta. Hvala!
Karma res deluje. Kar daš, dobiš nazaj. Danes trikratno! ?
A če mi je uspelo pravočasno priti do letališča? Ne samo to, še cajt sem imel sklofat tale FB post.
Trst je naš! ??
