V Trstu, na Via Colognia je živela moja teta Rozi. K sebi sta jo povabili Nežika in Marjana, sestri deda Luke.
Bila je zelo lepo dekle. Njene zgodbe iz časov, ko je kot služkinja služila pri premožnih Tržačanih, so bile grozljive. Nečloveške.
Že kot dijakinja sem pogosto sedla na vlak in se zapeljala k njej. Med nabožnimi knjigami na njenih policah so bile tudi Balantičeve poezije.
Teta jih je znala malodane vse na pamet.
Nekoč, ko je popila kozarček (pre)več, mi je pripovedovala, pred kom je po vojni morala pobegniti. In kaj vse ji je ta človek počel …
In kaj so ji počeli oni – častitljivi meščani – pri katerih je služila …
Takrat sem prvič slišala, da imajo lahko zmagovalci še drugo, precej temnejšo plat.
“Tega, kar govoriš, ti ne morem verjeti!” sem vzkliknila.
Kot otrok socializma, ki so mu bile partizanske zgodbe izjemno privlačne, sem se ob njenih besedah zgražala.
A vedoželjnost je bila prebujena – nazaj ni bilo več poti!
”Kaj pa, če je vse to, kar mi pripoveduje Rozi – res?!” sem se neštetokrat spraševala. A ne na glas, ker bi me – to sem nagonsko vedela – drago stalo.
Med zbiranjem zgodb za knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače sem slišala še veliko bolj groznih zgodb, kot so bile tetine. Hvaležna sem sogovornikom, da so me hkrati podučili, da so vse vojne tega sveta krute, brezobzirne, polne izgub, žalosti, jeze, nedojemljivih dejanj, ki zaradi krutosti presegajo sposobnost človekovega dojemanja.
Vsega obsojanja vredno pa je tisto, kar se zgodi v mirnem času, ko je vojne že zdavnaj konec! Kar nekaj let sem potrebovala, da sem dojela, da to, slednje, še kako drži.
Vseeno pa hvala Rozi, da je prebudila mojo radovednost.
Še danes mi je žal, da sem premalo cenila tvoje zgarane, žuljave roke. Prevečkrat sem se po tihem zgražala zaradi ”kozarčka preveč”, premalokrat pa sem pomislila, da ima vsak ”zakaj” tudi svoj ”zato”. A – bila sem še otrok. O življenju pa sem vedela manj kot nič.
