Po kavi sva se usedla v avto in prijatelj, ki je bil tudi voznik, je “prižgal” radio. Slišala se je melodija, ki sem jo prepoznal in obrnil sem se proti prijatelju: „Sugar man?“ Z velikim začudenjem me je pogledal in vprašal: „Kako pa to, da ti poznaš komad Sugar man?“ Še zdaj vidim njegov presenečeni obraz. Nasmehnil sem se in se prepustil zvoku do želenega cilja.
„Sugar man“ je ime skladbe glasbenika po imenu Sixto Rodriguez. Sixto se je rodil 10. julija 1942 v Detroitu v družini mehiških priseljencev. Detroit je bil namreč tedaj izjemno živahno mesto, saj je rastoča avtomobilska industrija privabila delavce iz vseh delov ZDA in Evrope. Ime Sixto je dobil zato, ker je bil šesti otrok v družini (Sixto = Šesti). Rodriguez se je že v najstniških letih začel ukvarjati z glasbo. Mehiški priseljenci so v Detroitu pogosto občutili diskriminacijo in marginalizacijo na svoji koži, zato se je Sixto v svojih pesmih lotil političnih vprašanj revnih, ki so živeli v mestnem središču.
Leta 1967 je izdal prvi singel z naslovom „I’ll Slip Away“.
Kasneje je izdal nekaj albumov in podpisal je tudi pogodbe, vendar mu na ameriškem trgu ni uspelo priti na površje priljubljenosti, ampak ni obupal. Vztrajno je pisal pesmi še naprej in konec 70-ih let je imel celo nekaj koncertov v Avstraliji. Vse skupaj na koncu ni bilo dovolj, da bi lahko živel od glasbe, zato si je našel službo. Delal je kot gradbenik, hkrati pa je nekajkrat kandidiral za funkcije, prek katerih je upal, da bo dobil boljšo možnost pri oživljanju umirajočega Detroita. Vsi njegovi politični poskusi so spodleteli, zato je pot iskal v pisanju novih pesmi. Živel je v starem delu mesta, kjer je odkupil propadajočo hišo za 50 dolarjev in pogosto je nastopal v lokalnih barih, saj je želel domačinom dvigniti moralo in jih motivirati z mislijo, da nekega dne bo le bolje. Njegove pesmi se uvrščajo predvsem v zvrst psihodeličnega rocka in bluesa.
Zanimiva situacija pa se je istočasno odvijala nekaj tisoč kilometrov stran. Medtem ko je Rodriguez z macolami rušil stene in postavljal cevi v kopalnicah, so se njegove LP plošče prodajale v Južnoafriški republiki kot vroče žemljice. Pesmi, ki so opevale svobodo in boljše pogoje za življenje, so postale priljubljene pri ljudeh, ki so vsakodnevno doživljali apartheid.
Rodriguez je bil tako priljubljen, da so ga postavljali ob bok Bobu Dylanu, v državi pa je prodal več plošč od samega Elvisa Presleyja.
Njegovi poslušalci niso nič vedeli o samem pevcu in tudi sam Rodriguez ni vedel, kako popularen je v Afriki. V 90-ih je šla prodaja njegovih albumov skokovito navzgor in ko se je pojavil še internet, so ljubitelji njegove glasbe postavili stran, na kateri so objavljali informacije o njegovih pesmih.
Sredi 90-ih so celo zapisali, da je pevec nenadoma umrl in ljudje so objavljali sožalje in zapise v spomin Rodrigueza. Leta 1997 je povsem naključno stran videla pevčeva hčerka, ki je očetu sporočila novico.
Oče je najprej mislil, da gre za neslano šalo, vendar so vseeno stopili v stik z moderatorjem strani in po začetnem veselju z obeh strani, je sledila turneja po Južnoafriški republiki. Stik je bil izredno čustven.
Sixto je nastopal na koncertih pred nekaj tisoč navdušencev in informacija o njem se je širila tudi drugod po svetu.
Kmalu so sledila številna vabila za nastope v drugih državah in od takrat je imel že nekaj turnej po Avstraliji, ZDA in Evropi. Leta 1998 je ponovno izšla njegova pesem „Sugar Man“, ki so jo poslušalci izredno dobro sprejeli.
Ne glede na to, da je po skoraj 30-ih letih igranja na kitaro in petju le uspel, še vedno živi v isti hiši v Detroitu in še vedno pomaga lokalni skupnosti v upanju, da bo Detroit nekoč spet mesto napredka.
Februarja 2013 je izjemno zanimiv film z naslovom „Searching for Sugar Man“ prejel oskarja za najboljši dokumentarni film, vendar se Rodriguez ni želel udeležiti slovesnosti z obrazložitvijo, da s svojo prisotnostjo noče zasenčiti uspeha filmskih producentov. Režiser in producent sta devetkrat potovala iz Švedske v Detroit, samo da bi čim bolj natančno posnela njegovo zgodbo.
Rodriguezova zgodba je primer dolgoletnega truda in dejstva, da je verjel v uspeh od samega začetka, hkrati pa je delal tisto, kar ima rad.
Vsak izmed nas ima neke cilje v življenju in včasih nam uspe, včasih ne. Pogosto neuspeh povezujemo z drugimi faktorji in realno gledano, ne moremo vplivati na vse, saj obstajajo zadeve, ki niso pod našo kontrolo, ampak nedavna študija je dokazala, da so imeli vsi uspešni ljudje v raziskavi nekaj skupnega. Ko so si zastavili določene cilje oziroma so imeli sanje, so pri doseganju le-teh pokazali različne sloge, a isto vztrajnost.
V zid so se z glavo zaleteli tudi večkrat, ampak nikoli niso odnehali. Ravno vztrajnost je tisti dejavnik, ki poleg ostalih faktorjev, zagotavlja uspeh na dolgi rok.
Ali kot bi rekli: „Teci, ko lahko. Hodi, če si prisiljen. Plazi se, ko moraš. Samo ne ustavi se.”
