Potem, ko je Trumpova administracija leta 2018 odstopila od sramotnega Iranskega jedrskega dogovora (ang. JCPOA – Joint Comperhensive Plan of Action), ki ga je s teokratsko diktaturo leta 2015 sklenil tedanji ameriški predsednik Barack Obama, si sedaj Joe Biden zopet prizadeva za njegovo oživitev.
A kljub Bidnovi retoriki je ponovna vzpostavitev le-tega pod velikim vprašajem. Prejšnji mesec je bil na “demokratičnih” volitvah v Iranu namreč izvoljen ultra-konservativni sodnik Ebrahim Raisi, ki (vsaj deklarativno) nasprotuje pogajanjem z Združenimi državami.
Ameriški predsednik Joe Biden je že v svoji predvolilni kampanji trdil, da bi se vrnil za pogajalsko mizo z Iranom in z versko fanatičnim režimom poskušal obuditi t. i. Jedrski sporazum, in to kljub temu, da slednjega številni politični analitiki označujejo za največji fiasko Obamove administracije (2008 – 2016), v kateri je bil Biden podpredsednik. Sporazum namreč sploh ni predvideval ukinitve obsežnih iranskih jedrskih kapacitet, temveč jih je zgolj omejeval; Iran je tako lahko v skladu z omejitvami še vedno proizvajal nizko obogateni uran z 3, 67-odstotno stopnjo obogatenosti, pa še te omejitve so veljale zgolj za kratko obdobje petnajstih let. V zameno za takšno kratkotrajno omejitev iranskega jedrskega programa pa ni prišlo le do odprave mednarodnih sankcij, temveč je teroristični režim v Teheranu prejel tudi dostop do več sto milijard dolarjev zamrznjenih sredstev v mednarodnih bančnih institucijah, za katera se je upravičeno predvidevalo, da bodo namenjena razvoju balističnih raket, financiranju terorizma in destabilizaciji Bližnjega vzhoda.
Nič čudnega torej, da je sklenitvi sporazuma nasprotovala cela vrsta držav v regiji, od Izraela do številnih arabskih držav (Bahrajn, Egipt, Savdska Arabija, Združeni arabski emirati), ki so v zadnjih desetletjih na svoji lastni koži občutile rušilno moč Irana in njegovih terorističnih proxy enot. Čeprav so izraelski obveščevalci javno opozarjali na številne skrivne lokacije na katerih bi iranski verski manijaki lahko še naprej proizvajali visoko obogaten uran in čeprav je bilo kristalno jasno, da ajatole iz Teherana stotin milijard odmrznjenih dolarjev ne bodo namenile za humanitarno pomoč Afriki, je Obamova administracija vseeno naivno verjela, da se lahko z iranskim režimom pošteno ter racionalno dogovori za “rešitev, po kateri bodo vsi zadovoljni“. Vendar pa administracija prvega temnopoltega ameriškega predsednika očitno ni prebrala prav veliko zgodovinskih knjig, iz katerih bi se lahko naučili, da se je z iracionalnimi avtokrati nemogoče racionalno pogovarjati, kaj šele pričakovati, da se bodo sklenjenih dogovorov tudi dejansko držali.
Na srečo celotnega Bližnjega vzhoda je kratkovidnega Obamo 20. januarja 2017 v Beli hiši nasledil veliko bolj preudarni in pokončni Donald Trump, ki je razumel pomen nevarnosti slepega zaupanja državam kot je Iran. Tako so Združene države pod Trumpovim vodstvom 8. maja 2018 tudi uradno izstopile iz “najslabšega sporazuma tako za ZDA, kot tudi za ves svet“, kot ga je označil sam Trump in proti Iranu zopet uvedle sveženj obsežnih sankcij. In te so imele opazen učinek. Če je bila pred ameriškim umikom iz dogovora, vrednost ameriškega dolarja proti iranskemu rialu 1:35.000, je na začetku letošnjega leta le-ta že presegla razmerje 1:42.000. Iranski režim je konkretno občutil obnovljen ameriški pritisk, saj so zaradi podražitve goriva novembra leta 2019 v državi izbruhnile obsežne proti-režimske demonstracije, v katerih je po poročanju zahodnih medijev iranske ulice napolnilo okrog dvesto tisoč nezadovoljnih prebivalcev. Proteste, ki so zajeli celotno državo, so iranske varnostne sile sicer uspele zatreti v krvi (po poročilih nevladne organizacije Amnesty International naj bi režimske sile umorile več kot 300, po poročanju Reutersa pa več kot 1500 ljudi), vendar pa je ljudsko nezadovoljstvo kljub vsej tej represiji zopet izbruhnilo en mesec kasneje, po tem, ko je 8. januarja 2020 Iranska revolucionarna garda (IRGC) “po nesreči” sestrelila potniško letalo namenjeno v ukrajinsko prestolnico Kijev.
Podoba iranskega režima je bila tako znova umazana s krvjo, tokrat s krvjo 176. nedolžnih potnikov na krovu sestreljenega ukrajinskega Boeinga 737-800. Ljudje so znova v tisočih odšli na iranske ulice, svetu pa je za kratek čas postalo jasno, da je lahko proti režimom kot je iranski, učinkovit samo in edino maksimalni pritisk, kot ga je ves čas zagovarjala Trumpova administracija, ne pa naivno barantanje in nesmiselna pogajanja v Obamovem slogu. Žal je kljub vsem tem grozotam, svetovna politična javnost hitro pozabila na tisoče življenj, ki jih ima na vesti iranska teokratska hunta. Tega leta se je med drugim začela tudi ameriška predvolilna kampanja, v kateri so vsi demokratski predsedniški kandidati v en glas poudarjali nujnost vnovične sklenitve bizarnega jedrskega sporazuma in absurdnega sprejemanja iranskih množičnih morilcev kot enakovrednih partnerjev za isto mizo. Ali bo tako Biden po vseh grozotah, ki jih ima na vesti iranski režim (in sedanji iranski predsednik Ebrahim Raisi, ki se ga je zaradi njegove vloge v množičnih pobojih leta 1988 prijel vzdevek “Klavec iz Teherana”), znova popustil lepim besedam in lažnim obljubam Teheranskih mesarjev, pa bodo pokazala mednarodna pogajanja na Dunaju v prihodnjih mesecih. Bidnova administracija se je namreč pred nekaj meseci znova usedla za mizo in pričela pogajanja s predstavniki iranskega režima, vendar pa je situacija tokrat precej drugačna kot leta 2015, tako da še obstaja upanje, da se bodo ZDA izognile ponovnemu podpisu sporazuma in mednarodnemu ponižanju, ki bi ga le-ta prinesel.
Piše Matej M.
