Ko sem 12. 11. 2020 nastopil prvi dan upokojitve, sem si dejal, da od tega trenutka ne želim več slišati za policijo, stres, obveznosti in skrbi. Moj cilj je bil zaživeti povsem na novo, sproščeno, tako kot sem si zamislil in želel v zadnjem življenjskem obdobju.
Zadnjega pol leta mojega službovanja pred upokojitvijo je namreč zaznamoval življenjski boj s konstrukti, neutemeljenimi in nezakonitimi očitki s strani mojih nadrejenih na PU Maribor. Zgodbe ne bom ponavljal, saj je podrobno obrazložena v spletnem mediju DOSJE, https://mojcavocko.si/ Ker sem še pred nastopom upokojitve zmagal na vseh nivojih, mi je bil prav zaradi tega v penziji edini cilj čimprej pozabiti na vse težave in si sanirati zdravje, ki mi je bilo porušeno s temi postopki.
Pa se danes, slabih pol leta od upokojitve, počutim, kot da sem še vedno zaposlen v policiji, vendar v nekoliko drugačni obliki. Včasih čutim potrebo, da ustanovim zasebno policijo. Ne morem verjeti, koliko ljudi se je v tem času obrnilo name s svojimi težavami s policijo ali pa mi posredujejo razne konkretne informacije o kršitvah ali nezakonitostih, ki jih izvajajo določeni v mariborski policiji.
Sploh ne vem, kje naj začnem.
Mogoče mi bo kdo očital, da me žene izključno maščevanje zaradi tega, kar so mi nedolžnemu storili. Daleč od tega. Čeprav še danes ne morem dojeti in sprejeti, s kakšno lahkoto in brezčutnostjo so moji »eksekutorji« s Policijske uprave Maribor name naredili pogrom in mi zadnjega pol leta pred upokojitvijo uničili vse vrednote, v katere sem verjel pred tem, sem jim nekako oprostil, pozabljam pa nikdar. Javno so očrnili mojo brezmadežno 32-letno policijsko kariero, v kateri nisem bil nikdar niti blizu disciplinskega, prekrškovnega ali kazenskega postopka. Pa so kljub temu brezkompromisno šli v napad name, izključno iz svojih politično osebnostnih razlogov.
Še najbolj zamerim nekaterim svojim neposrednim sodelavcem na OKC, ki so odigrali ključno vlogo, da se je afera GPS sploh začela, čeprav so mi prav ti do tega trenutka od vseh najbolj »lezli v ta zadnjo«, bili z menoj prijazni in ustrežljivi, izkazovali neko spoštovanje. To je dokaz, kako v določenih ljudeh veliko bolj prevladuje težnja po uspehu, statusu, namesto človečnosti. Res ne vem, kaj so pričakovali? Da bodo dneve in noči naših skupnih delovnih druženj v trenutku zamenjali za slavo ob diskreditaciji sodelavca? Na to so vsekakor upali, vse dokler preiskava ni dokazala, da sem popolnoma nedolžen. Verjetno so se vsem cedile sline ob mojem medijskem pogromu takoj po hišni preiskavi in so si čestitali, da so dali vetra človeku, policistu, ki si je drznil napisati knjigo o resnici Franca Kanglerja! Obžalujem, da mi ni bilo dano videti teh obrazov ob spoznanju, da je Specializirano državno tožilstvo mojo zadevo zavrglo. Ne maščevanja, prezir in sovraštvo do njih pa čutim, to priznam.
Ampak pravijo, »karma is a bitch, vse slabo storjeno se enkrat tistemu vrne, palica ima dva konca« in podobno. In res je, hočeš ali nočeš, zgodi se prej ko slej.
Predvsem v zadnjem času sem prejel od virov kup frapantnih informacij, ki razkrivajo skrb vzbujajoče nezakonito delo določenih mariborskih predstavnikov policije, zanimivo, povečini prav tistih, ki so posredno ali neposredno sodelovali tudi v mojem primeru. Želel to ali ne, tako je, mimo tega ne gre. Naj še enkrat poudarim, da me ne žene maščevanje zoper njih, sprašujem pa se, v kolikor so bili oni sposobni lotiti se mene, povsem nedolžnega, jaz pa naj bom sedaj ob njihovih svinjarijah tiho in ne naznanim nezakonitosti? Kdor ve za kršitev ali kaznivo dejanje, pa ga ne naznani, je v kazenskem postopku. Zakonodaja me zavezuje, da ne smem biti tiho.
Že leto dni se soočamo z grožnjo nalezljive bolezni, virusa COVID-19, ki je lahko celo smrtonosen in je ohromil ves svet. Sociala, gospodarstvo, medsebojni odnosi, politika, vse to je na veliki preizkušnji zaradi tega virusa. Nikdar v sodobni zgodovini še nismo bili soočeni s takšno grožnjo celotnemu planetu. Vlada in stroka sta predpisali določene ukrepe, ki jih moramo državljani upoštevati, da zajezimo širjenje epidemije. Tudi kazenski zakonik predpisuje ukrepe in kazni v primeru širjenja nalezljivih bolezni v 177./I-II-III-IV členu KZ-1. Policija kot represivni organ ima izključno nalogo, da nadzoruje izvajanje teh ukrepov in sankcionira njihovo kršitev in neupoštevanje.
Pa mi preverjen in zanesljiv vir pred dnevi sporoča, da naj bi vsaj štirje policisti na OKC PU Maribor (imena in priimki so mi znani, vendar jih ne bom objavil, ker pričakujem, da bo preiskava naredila svoje) kljub temu, da so bili okuženi z virusom COVID-19, prihajali v službo in širili virus med sodelavce, od katerih jih je kar nekaj naknadno zbolelo. Nezaslišano in nedopustno dejanje, vredno vsega obsojanja, še posebej, ker gre za uradne osebe, ki bi se morale zavedati, da počnejo nekaj, za kar so plačane, da preprečijo. Ampak očitno je slo po zaslužku in COVID-dodatkih večja od zdravja in varnosti sodelavcev ter njihovih bližnjih. Četrti odstavek 177. člena celo pravi, da v kolikor nekdo širi nalezljivo bolezen, pa zaradi tega nekdo drug umre, se kaznuje z zaporom do osem let. Tako odgovorne osebe, na tako odgovornih delovnih mestih, pa se tega ne zavedajo? Neposredno odgovorni na OKC in direktor PU Maribor naj bi bila s tem seznanjena, pa nista pravočasno in pravilno odreagirala, vse je bilo do danes prikrito. Po določenih evidencah ne bo težko preveriti resničnosti navedb mojega vira. Če bi hipotetično nekdo zaradi tega dejanja res umrl, ali bi tudi to prikrili?
Nadalje mi drug vir sporoča, da naj bi imeli na PU Maribor neuradno ustvarjene lažne FAKE profile, s katerimi nadzirajo zapise na raznih, njim operativno zanimivih, Facebook straneh, predvsem skritih, zaprtih vstajniških in policijskih skupin, nadzirajo pa tudi določene posameznike, ki so jim trn v peti, povečini iz policijskih vrst. In med njimi sem tudi jaz, še več: tiskovni predstavnik PU Maribor M. Š. naj bi bil posebej zadolžen prav za moj Facebook profil in naj bi vse moje vroče zapise posredoval neposredno direktorju A. T. Po podatkih vira pa mu direktor nazadnje ni želel izplačati določenih nadur v zvezi s fake nadziranjem mene na Facebooku, zato sta se sprla in je M. Š. svoj fake profil predal enemu od vodij izmene na OKC PU Maribor (ni težko ugotoviti, kdo je to, glede na njuno osebno prijateljstvo), ki naj bi nadaljeval s prikritim nadziranjem mojega FB-profila. Še več, različne FAKE profile naj bi nameravali podeliti vsem vodjem izmen na OKC, da bi v službenem času kontrolirali in nadzirali operativno zanimive osebe in dogodke na različnih Facebook straneh in profilih.
Ob tem se sprašujem, v kolikor je to res (v informacije vira ne dvomim), od kdaj je takšno zahrbtno, nazadnjaško, pritlehno in predvsem nezakonito spremljanje osebnih podatkov različnih oseb dovoljeno? Na kak način in na podlagi katere zakonske osnove sme direktor PU zbirati, arhivirati in obdelovati moje osebne podatke z osebnega Facebook profila? In še najpomembnejše vprašanje: zakaj vse to počne nad osebo, ki ni v nikakršnem postopku? Moji zapisi so res vroči in včasih postavljajo ogledalo delu policije, ampak ne počnem popolnoma nič nezakonitega, da bi se me spremljalo in nadziralo. Razen če se iz tega uči in izobražuje, potem mu je oproščeno.
Težko verjamem, da smejo pooblaščene uradne osebe brez zakonske osnove, brez kakršnekoli odredbe ali kritja s posebnimi preiskovalnimi ukrepi, na črno ustvarjati facebook fake profile in se potem »pasti« po osebnih profilih kogarkoli?
Če bi pri nas obstajala pravna država, bi morale ustrezne institucije eno uro po objavi tega članka potrkati na vrata pisarne direktorja PU Maribor in mu opraviti hišno preiskavo ali pa izvesti nadzor s strani komisije KNOVSA. Pa informacijska pooblaščenka bi tudi imela veliko dela. Ampak tega vsekakor ni pričakovati.
V letu 2020 me je zanesljiv vir seznanil z dogodkom, ki me je dobesedno šokiral, ob tem pa mi posredoval neposredne dokaze. Povedal mi je, da se je koncem leta 2019 nahajal v kraju Vurberk zaradi nekega osebnega poslovnega dogodka. Pri tem je ob sklepanju posla od občinskih uradnikov pridobil ključ zapuščene osnovne šole v Vurberku, da si jo ogleda. Ob vstopu v prostore osnovne šole je imel kaj videti. Po prostorih je bilo na tleh in mizah kup policijske zaščitne opreme, od čelad, zaščitnih jopičev, šolske municije, v vrednosti verjetno kar nekaj tisočakov. Policijska oprema, last države, nametana v nekem nezavarovanem in zasebnem objektu, brez policijskega nadzora? Do nje je imel dostop kdorkoli, kadarkoli, saj tudi v času vstopa vira v objekt tam ni bilo nikogar od policije. Vir je celotno opremo fotografiral kot dokaz – te fotografije se zdaj ekskluzivno razkrivajo v pričujoči objavi.
Upam, da bo kdo od odgovornih vprašal direktorja PU Maribor, kaj si misli o tovrstni skrbi za družbeno lastnino.
Prišel sem do teme, ki me zelo bega. Spomnim se razgovora s kriminalistom PU Maribor pred leti, ki mi je dejal, da kriminalistični preiskovalci in policisti preveč z levo roko jemljejo samomore in razne »naravne smrti«, kajti lahko bi se izkazalo, da v bistvu ni tako, in bi šlo za uboj, umor. Ampak, ko je zadeva enkrat zaključena kot naravna smrt ali samomor, pokojni pokopan, je napake nemogoče popravljati.
Pa me je letos kontaktirala gospa Lidija Giuliatti, katere sina Andreja so po treh dneh iskanja našli mrtvega v njegovem vozilu na območju PU Ljubljana. Vzrok smrti je po hitrem postopku zaključen kot predoziranje z mamili, opravljena sanitarna obdukcija v trajanju 45 minut, truplo kremirano in zadeva zaključena kot dogodek. Vendar je mama Lidija Giuliatti že ob najdbi trupla sina ugotovila, da dejansko stanje, ki ga je sama videla na kraju, in pa kasnejše ugotovitve, nikakor ne sovpadajo z ugotovitvami preiskovalcev in sodne medicine. Vzela je stvar v svoje roke, sama opravila nešteto preverk ter jih predočila preiskovalcem. Pridobila je tudi celotno policijsko, tožilsko in sodnomedicinsko dokumentacijo primera, iz katere je nesporno vzbudila utemeljen sum na možnost uboja ali pa vsaj dogodkov, ki ne potrjujejo predoziranja z mamili.
Meni je posredovala celotno dokumentacijo v preučitev in na koncu sem ji iz vseh dejstev sestavil, recimo temu, »ločeno strokovno mnenje primera«, na desetih straneh. Z mojimi ugotovitvami sicer ni bila najbolj zadovoljna oziroma je pričakovala drugačen razplet, takšnega, kot si ga je sama ustvarila in zamislila, vendar tega nisem mogel potrditi. Sanitarna obdukcija na sodni medicini pri pregledu trupla na njem ni našla telesnih poškodb, ki bi bile vzrok smrti, kar pa je najbolj zanimivo, v telesu ni bilo sledov mamil, psihoaktivnih zdravil ali strupov, čeprav je na kraju najdbe trupla v vozilu najdena brizgalka s sledmi kokaina in kokain v alu foliji. Njegovega telefona, ki ga je sin imel v času smrti nesporno pri sebi, na kraju najdbe ni bilo. Dejanskega vzroka smrti tako niso mogli potrditi.
Zanimivo je predvsem to, da sicer sledi na kraju kažejo na smrt zaradi predoziranja z mamili in so preiskovalci pri ogledu delovali predvsem v tej smeri, iz njihove dokumentacije pa je razvidno, da so opustili preiskovanje in iskanje sledi v smeri morebitnega drugega vzroka smrti, ki je bil več kot očitno nakazan. Ker je bila na hitro opravljena sanitarna obdukcija in truplo pokopano, je bila s tem izničena vsakršna možnost pridobitve kakršnihkoli novih relevantnih sledi, ki bi potrdile tezo gospe Lidije Giuliatti. Tudi delo s pričami in z morebitnimi osumljenci je bilo s tem zminimalizirano. Ko je Lidija Giuliatti na razne načine, tudi s pritožbo na njihovo delo, pritisnila na preiskovalce, so ti sicer pričeli delati v pravi smeri, kar pa rezultatov ni moglo prinesti, izključno zaradi odsotnosti sledi, ki jih več ni mogoče pridobiti.
Mama pokojnega Andreja je primer močno medijsko izpostavila, na Facebooku je ustanovila stran v podporo Andreju in iskanju njegovih morilcev, vendar se bojim, da je njena zagnanost zastonj, izključno zaradi zgoraj navedenega. Predlagal pa sem ji sestavo kazenske ovadbe za nevestno delo preiskovalcev.
Osebno sem preko virov seznanjen še z eno smrtjo, ki je s strani preiskovalcev PU Maribor leta 2019 zaključena kot naravna smrt, pa obstaja velika verjetnost, da temu ni tako. Gre za smrt znanega slovenskega, kontroverznega lobista iz Rošpoha, ki je najden mrtev doma na postelji v spalnici. Ne poznam podrobnosti z ogleda, poznam pa določena dejstva, ki pa jih preiskovalci niso preverjali in kažejo na sum, da možakar ni umrl naravne smrti. Nekatere okoliščine z ogleda kraja dejanja in dejstva, ki bi jih morali zbrati z zbiranjem obvestil pri svojcih, pa tega niso naredili, bi zadevo verjetno postavili v drugačne okvire. Orožje, video nadzor, ptica, ki je ni bilo v kletki v času smrti, grožnje s smrtjo malo pred nesrečnim dogodkom, pridobitev velike količine denarja, njegovo dejansko zdravstveno stanje, vse to so dejstva, ki jih preiskovalci ne poznajo, pa bi jih morali.
Te dni mi je Mariborčan Vlado Čehič osebno naznanil sum, da je njegova bivša partnerka umorila moža in zeta. Napotil sem ga, da zadevo prijavi policiji, kar je tudi storil, iz njegovega pripovedovanja pa vsekakor izhaja verjetnost, da se je to zgodilo prav tako, kot navaja. Ampak, obe smrti sta s strani preiskovalcev zaključeni kot naravna smrt v primeru moža in samomor v primeru zeta, ki se je hkrati obesil in ustrelil s pištolo za živino.
Skratka, če Čehičeve navedbe držijo, bo skrajno nemogoče najti dokaze za uboj ali umor v zadevah, ki so zaključene kot dogodek in kjer morebitnih sledi v smeri teh kaznivih dejanj niso niti iskali. Zadeva je trenutno aktualna in me res zanima, kako se bo vse skupaj naprej odvijalo.
V letu 2020 sem zoper določene odgovorne osebe s PU Maribor na GPU in SDT podal naznanilo suma storitve nepravilnosti in kaznivih dejanj, ti pa so dobesedno šokantni.
Gre za medijsko zelo prepoznaven primer pretepene mariborske sodnice, kjer naj bi po ugotovitvah poznavalcev preiskovalci priredili dokaze in sledi zoper osumljenega moža sodnice, da so ga lahko kazensko ovadili, ker je bil primer tako medijsko izpostavljen, da ga je bilo treba na vsak način procesirati. Vse podrobnosti in dokazila, ki so navedeni v naznanilu, bo zelo enostavno preveriti.
Podal sem sum na nezakonito delo preiskovalcev PU Maribor, ki naj bi pred leti kazensko ovadili in zaprli osebo, osumljeno posilstva, pri tem naj bi vplivali na pričo oziroma oškodovanko, da je potrdila identiteto »osumljenca«, kasneje pa se je izkazalo po DNK analizi, da ta oseba ni pravi storilec, temveč nekdo drug. Tudi te navedbe bo povsem enostavno preveriti in potrditi.
In nenazadnje, na SDT RS sem podal naznanilo suma nezakonitega prisluškovanja v prostorih OKC PU Maribor. Gre za medijsko znano afero iz junija 2016, ko je v prostorih OKC ugotovljeno, da je določena Tetra konzola neprekinjeno neugotovljen čas snemala pogovore in dogajanja v celotnem prostoru OKC. Pri samem postopku obravnave primera so storjene kapitalne procesne napake, sum kaznivega dejanja pa so preiskovalci zaključili z notranjevarnostnim dogodkom in s sistemsko napako.
Od Ministrstva za notranje zadeve sem prejel odgovor, v katerem me obvešča, da je policija na podlagi mojega naznanila evidentirala kazniva dejanja in zadevo odstopila v reševanje SDT, posebnemu oddelku za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili. Pa se le nekaj premika.
Avtor članka: Zoran Šarič, kriminalist v pokoju Povezava do članka in vsega slikovnega materiala: Dosje Mojca Vočko
