Dragočajna je vas, razpotegnjena med polja in reko Savo, leži pa malo pred Zbiljskim jezerom. Severno od vasi so še Moše tik ob hidroelektrarni Mavčiče. Krajane obeh vasi povezuje zagnano delo v Turističnem društvu Dragočajna-Moše, posebnost njihovega povezovanja in delovanja pa je vsakoletni Slovenski dan.
To je prav posebna prireditev, kakršne skorajda ne bomo našli po vsej Sloveniji. Recept je preprost in preizkušen. Z ogromno prostovoljne volje ter zagnanim delom gospodinj in gospodinjcev jim uspe pripraviti lokalne jedi, pecivo in druge dobrote, vse to pa ponudijo obiskovalcem, ki v Dragočajno pridejo od blizu in daleč. K temu dodajo še pečen kostanj, nekaj stojnic in nekaj starodobne tehnične dediščine ter ravno pravo mero kulturnega programa. Če imajo srečo z vremenom, kakršno so imeli minulo nedeljo, potem je uspeh zagotovljen.
Že dobrodošlica na prvi stojnici je bila nadvse prijazna, s koščki kruha z zaseko ter čisto malo različnih nekoliko močnejših pijač v majhnih kozarčkih. Ravno toliko, da so se po nedeljskem jutru zbudile brbončice. Z dobro voljo sta nas med stojnice pospremila Majda Zor in Franc Vehovec, seveda pa diskretno pokazala še na pločevinasto škatlo za prostovoljne prispevke.
Vse niti dogodka je povezal Jure Žitnik, predsednik TD Dragočajna-Moše: »Naše turistično društvo je bilo ustanovljeno leta 1973 in trenutno vključuje več kot 110 članov. V društvu člani uresničujejo skupne interese na področju razvoja turizma, ohranjanju ljudskih običajev in kulturne dediščine, predvsem pa se povezujejo v prijetnem druženju ob naših aktivnostih. Društvo skrbi za urejenost sprehajalnih poti in vsako leto organizira različne prireditve, ki jih z veseljem obiščejo tako domačini kot tudi obiskovalci od drugod.
Najbolj poznana prireditev je Slovenski dan v Dragočajni, ki se dogaja v naravnem okolju vasi.
Pri izvedbi sodelujejo vaščani obeh vasi, ki se trudijo, da jedi, značilne za ta okoliš, ne bi utonile v pozabo. Prireditev je priložnost za izmenjavo receptov, vse jedi pa je mogoče tudi poskusiti. Doslej smo jo pripravili na začetku poletja, tokrat pa smo se odločili za jesenski čas. Rad bi poudaril še to, da krajani samo za to prireditev opravijo približno 400 prostovoljnih ur, na samem dogodku pa sodeluje približno 60 prostovoljcev.«
Dopoldne je bilo še nekoliko hladno, ko smo se lahko pogreli pri veliki ponvi, v kateri je Franc Zor pripravljal šmorn ali carski praženec, gospodinje pa so za postrežbo pripravile številne domače marmelade z najrazličnejšimi okusi.
»Pravega šmorna ni tako lahko pripraviti,« je dejal Zor, ki je neprestano mešal, da se koščki praženca ne bi prijeli ali nemara celo prismodili.
Sline so se pocedile, ko smo zagledali poln pladenj prav nenavadnih zavitkov. Domačinka Stanka Narat, ki jih je pripravila, nam jih je na kratko predstavila: »To so zavitki iz tankega vlečenega testa, za nadev pa sem uporabila špinačo in skuto, podobno kot bi pripravila jabolčni ali sirov zavitek.«
Spet smo se znašli ob topli ponvi, kjer sta člana Turističnega društva Šenčur Brane Štular in Marko Kogovšek pražila drobno sesekljano čebulo. In kaj bo nastalo, smo povprašali? »Pražen ali tenstan krompir bova pripravila. Recept? Poleg čebule seveda pride še na lističe narezan kuhan krompir, ne smejo pa manjkati ocvirki. To je preizkušen in odličen recept.«
Člani TD Dragočajna-Moše so poskrbeli še za nekaj krepkih jedi, ki nasitijo vse tja do popoldneva in večera. Ko je v bližnji cerkvi odbilo poldan, so že začeli preizkušati jedi, ki so jih skuhali v kotličkih. Gusti Starič in Mihael Žitnik sta v kotličku mešala ričet ali ješprenj, kot pravijo na vasi.
Zanima nas seveda recept. »Poleg ješprenja ali ječmenove kaše damo v kotel še na koščke narezano suho meso, pa veliko zelenjave, na primer korenje, fižol, rumeno kolerabo, por in papriko ter ustrezne začimbe,« je povedal Žitnik, ki je dodal, da se morajo vse sestavine kuhati kar dolgo, da je potem ričet zares dober.
Pri naslednjem kotličku je bil za mešanje zadolžen Bojan Mišmaš, ki je pripravil krompirjev golaž: »Recept za tale golaž je preprost, a nekaj mesa mora vseeno biti njim, zato ga bom na koncu oplemenitil še s klobaso in hrenovko.«
Nekaj posebnega je bila manjša potujoča kuhinja iz leta 1957 in tudi jed, ki se je kuhala v kotlu, je bila domača in posebna. Šara je znana daleč naokoli po vsej Gorenjski. Obvezne so svinjske nogice in svinjska krača, poleg tega pa rumeno in rdeče korenje, krompir, rumena koleraba, česen in čebula ter sol in poper. V kotel damo najprej meso, nato po določenem času dodamo še zelenjavo.
Avtor teksta in fotografij:
Primož Hieng
