Slovenija ima danes več zdravnikov na prebivalca kot na začetku novega tisočletja; dostop do zdravnika pa je vseeno rekordno slab. Nahajamo se v tihi zdravstveni krizi, ki bo s staranjem prebivalstva samo še večja. Zakaj je temu tako?
Po letu 2000 se je skupno število prebivalcev Slovenije res povečalo s približno 1,99 milijona okoli leta 2000 na okoli 2,11 milijona danes, torej za okoli 7 %. Povečanje je praktično v celoti posledica priseljevanja tujcev in ne domače politike spodbujanja natalitete.
V istem obdobju se je število zdravnikov na 1.000 prebivalcev povečalo z okoli 2,2 na približno 3,3, kar pomeni skoraj 50-odstotno rast števila zdravnikov na prebivalca. Na papirju je to videti kot zgodba o uspehu. Vendar realnost očitno ni takšna – zakaj torej take čakalne vrste?
V istem času se je namreč dramatično spremenila starostna struktura prebivalstva Slovenije. Okoli leta 2000 je bilo v Sloveniji približno 280.000 ljudi, starih 65 let ali več, kar je pomenilo približno 14 % prebivalstva. Danes je takih že več kot 450.000, njihov delež pa se je povzpel na približno 22 % prebivalstva. Število starejših se je torej povečalo za okoli 60 %. Starejši pa so tisti, ki sistem potrebujejo najpogosteje in kot vidimo, ta sistem sedaj odpoveduje.
Pri zdravstvu očitno lomi na starostni strkuturi prebivalstva. Namesto da bi odkrito priznali, da imamo objektivno premalo družinskih zdravnikov za strukturo prebivalstva, poslušamo razlage, kot da bi šlo le za “organizacijo”, “lenobo zdravnikov” ali “neučinkovit javni sistem”. Uradni podatki govorijo o 130.000–150.000 prebivalcih brez izbranega osebnega zdravnika, delež starejših pa je eksplodiral in se bo zaradi katastrofalno nizke rodnosti samo še povečeval.
V začetku 2000-ih je imela Slovenija okoli 50 družinskih/splošnih zdravnikov na 100.000 prebivalcev, danes pa približno 64 na 100.000. Evropsko povprečje družinskih zdravnikov je 105 na 100.000 prebivalcev, kar pomeni, da Slovenija kljub zmerni rasti že ves čas bistveno zaostaja za državami, s katerimi se rada primerja.
“Zdravstveni pritisk” nastaja v veliki meri zato, ker se družba stara hitreje, kot raste kapaciteta zdravstva, politika pa se ob tem pretvarja, da gre za “začasne motnje”, ki jih bo rešila še ena delovna skupina. Od kod naj kapaciteta raste, če smo se kot družba sprijaznili z nizko rodnostjo, z odhajanjem mladih in z vztrajnim podcenjevanjem primarne zdravstvene ravni? Priseljevanje v obsegu in strukturi, kot ga imamo danes, problema ne bo rešilo – tudi migranti se starajo, pogosto pa delajo v manj produktivnih, slabše plačanih poklicih, prav tako pa njihove celotne družine (žene in več otrok niso delovno aktivni).
Zakaj torej vlada Roberta Goloba ob taki večini, ne sprejme ukrepov, ki bi lahko naredili zdravniški poklic bolj privlačen oziroma ne povečajo tudi število vpisov na medicinsko fakulteto? Če danes ne investiramo v bistveno močnejšo primarno zdravstveno raven in zdravstvo, potem jutri preprosto ne bo več ljudi, ki bi vzdrževali zdravstvo, pokojnine in socialno državo.
Zakaj sprejemajo zakone s katerimi na nek način kaznujejo delovne zdravnike, ki sedaj še bolj drastično odhajajo iz javnega zdravstva?
povzeto po: LinkedIn
Portal Os
