Veterani folklorne skupine Emona iz Ljubljane so se pred dnevi vrnili s turneje v Čilu. V mestu Calera de Tango je bil namreč v drugi polovici januarja 13. mednarodni festival kulture in plesa, na katerem so poleg slovenske skupine nastopili še plesalci in godbeniki iz Peruja, Bolivije, Kolumbije, Mehike in čilskih skupin iz okolice Santiaga de Chille.
»Emonini veterani so na festivalu zelo uspešno predstavili slovenske plese in glasbo,« nam je po vrnitvi povedal vodja poti Zvone Perkovič. »Nekdanji plesalci Folklorne skupine Emona smo se namreč pred desetimi leti odločili in ponovno začeli hoditi na vaje, prav tako tudi člani spremljevalne glasbene skupine.
Vabijo nas na različne nastope in daljše turneje na vse konce sveta. Pred nekaj leti smo bili na primer na Kitajskem, v Argentini in Mehiki, kjer smo nastopili na festivalih pod okriljem CIOFF, mednarodne organizacije folklornih festivalov.«
Na čilsko turnejo so veterani Emone odšli z letalom z Brnika do Pariza in nato po dolgem letu prek Atlantika in Brazilije do Santiaga. »Let iz Pariza do Santiaga je trajal 14 ur neprekinjeno,« je še povedal Perkovič. »V kraju Calera de Tango smo bile vse skupine nastanjene v šoli. Nastope smo imeli po različnih mestih v okolici Santiaga skoraj vsak dan. Nastopili smo tudi v največjem pristaniškem mestu Čila Valparaisu, in sicer v gledališču z dolgo zgodovino. Med našim nastopom so se pred teatrom odvijale znane čilske demonstracije, tako da smo občutili tudi nekaj protestniškega adrenalina.«
In kakšen je bil odziv na naše ljudske plese in glasbo? »Odziv na naše nastope je bil dober,« je še pojasnil veteran Zvone.
»Naša slovenska folklora se precej razlikuje od južnoameriške, tako po temperamentu kot po pisanosti narodnih noš. Ugotavljamo celo, da so njihove odrske postavitve bolj namenjene odrskemu šovu, kot da bi prikazali avtentične ljudske plese in obleke. Kontrastno dogajanje na odru je zato zanimivo za gledalce.«
Veteranski folklorniki Emone pa niso samo peli, igrali in plesali, saj so želeli spoznati tudi del zanimive južnoameriške države. »Pripravili smo si dva izleta, in sicer enega v mesto Santiago de Chille in naprej do obmorskih krajev, kjer so se nekateri od naših članov okopali v Pacifiku, ki za takšno rekreacijo ni najbolj primeren. Santiago pa je tipično južnoameriško mesto z gostim prometom. Povzpeli smo se na vzpetino nad mestom, kjer smo izvedeli nekaj zgodovine in uživali v razgledu na mesto,« še pove Perkovič.
Drugi izlet je bil namenjen obisku Andov, gorovja ki se razteza vzdolž skoraj celotne dolžine države, to je nekaj manj kot 6000 km, pravi Zvone: »Povzpeli smo se do nadmorske višine 3000 m, do smučišča, kjer smo ugotovili, kako drugačno je to gorovje v primerjavi z našimi Alpami in našimi gorami nasploh.«
Vsekakor je bila odločitev, da plesalci in godbeniki veteranske skupine FS Emona nastopijo v Čilu kar drzna poteza. »Čile slovi kot najbolj razvita država v južni Ameriki,« pravi vodja poti Zvone Perkovič.
»Nekateri ji rečejo kar Švica južne Amerike, vendar žal tega vtisa nismo dobili. Resnici na ljubo smo lahko videli, da so tam velike socialne razlike.
So naselja, kjer so hiše komaj podobne hišam, in so nova ograjena naselja vrstnih hiš, ki jih poleg visoke ograje varuje še vratar z zapornico. Trgovski centri so neverjetno razkošni, kjer je mogoče kupiti izdelke svetovnih blagovnih znamk. Vendar spet kontrast: čokolada v supermarketu je v zaklenjeni vitrini ali opremljena oziroma varovana s čipom, ki ga sprosti šele blagajničarka.«
Na splošno so visoke ograje okoli hiš in rešetke na oknih zaščitni znak Čila, dodaja sogovornik: »Tudi šofer v primestnem avtobusu sedi v svojem prostoru za mrežo in prejema plačilo skozi majhno okence.«
Pokrajina v okolici Santiaga je precej suha, saj v letu naštejejo le pet deževnih dni. »Zato je zelenja več le tam, kjer je voda. Parke v Santiagu redno namakajo, da ostanejo zeleni. Zemlja je drugačna od naše. Deluje bolj kot mivka, zato je vse, česar se dotaknemo, prekrito s tankim slojem prahu. To pa lahko povzroča kar precej problemov, saj prah ostaja povsod. Veliko je tudi brezdomcev, ki si v parkih Santiaga urejajo prava šotorišča ali pa postavijo kar nekaj kosov pohištva brez šotora.
Zanimivo je še, da zelo malo ljudi govori angleško. Turizma ni veliko, je pa mesto verjetno zanimivo za domače turiste in izletnike, saj imajo kar nekaj privlačnih turističnih točk,« je sklenil Zvone Perkovič.
Veterani folklorne skupine Emona imajo lepe spomine na številna gostovanja. Spominjajo se nastopov na Sardiniji, v Argentini, Mehiki, Turčiji, na Kitajskem in zdaj v Čilu.
Člani veteranske skupine pa zelo radi obujajo spomine na gostovanje v Severni Koreji konec 80. let prejšnjega stoletja. Takrat so kot predstavniki Jugoslavije nastopili na praznovanju rojstnega dne Kim Il Sunga, severnokorejskega predsednika. Sicer pa so bili plesalci in godbeniki Emone v 53 letih delovanja na vseh celinah razen v Avstraliji.
Primož Hieng
