Velika slovenska igralka Marija Vera se je kot Frančiška Eppich rodila v Kamniku. Njeno polno ime je bilo mnogo daljše: baronica Frančiška Marija Ksavera von Osten Sacken, rojena Eppich. Kaj lahko bi se zgodilo, da bi pozabili na njen rojstni kraj, saj je že kmalu v otroštvu odšla v Gorico. A klic po gledališki umetnosti jo je zvabil naprej v središče evropske gledališke kulture – na Dunaj.
Učenci in učitelji kamniške osnovne šole, ki nosi njeno ime, so se ji že oddolžili na več kot primeren način, saj so izdali drobno knjižico z naslovom Kdo je bila Marija Vera. Prizadevno raziskovalno delo učiteljev in učencev šole, ki nosi ime slavne slovenske igralke, zagotovo zasluži nekaj več pozornosti.
Kot vse kaže, tudi na obletnico njene smrti ne bodo pozabili, saj želi dupliška Osnovna šola Marije Vere v sodelovanju s kamniškim muzejem in ob pomoči Gledališkega muzeja na gradu Zaprice v Kamniku pripraviti nekoliko širšo predstavitev slavne igralke in njenega dela. Njeno zasebno življenje je bilo v veliki meri zavito v skrivnostno tančico. Nikogar ni obremenjevala s svojimi zasebnimi težavami in živela je sama zase.
Kot je v uvodu zapisala vodja projekta Vesna Maligoj, se dupliška šola od leta 1988 imenuje po gledališki igralki Mariji Veri. Razen nekaj slik niso imeli ničesar, kar bi lahko pokazali učencem, njihovim staršem ali naključnim obiskovalcem, kadar so jih vprašali: »Kdo pa je bila Marija Vera?«
Na pobudo ravnateljice Violete Vodlan so zato šolsko leto 1999/2000 namenili šolskemu projektu Marija Vera. Spoznali so življenje in delo igralke, po kateri se imenuje šola, pripravili so razstavo njenih fotografij in upodobitev, izdali omenjeno publikacijo, pripravili kulturno prireditev in odkrili doprsni kip Marije Vere.
Marija Vera oziroma baronica Frančiška Marija Ksavera von Osten Sacken, rojena Eppich, se je rodila 22. novembra leta 1881 v Kamniku.
Umrla je 12. januarja 1954 v Ljubljani kot velika slovenska umetnica. Njeno pravo ime je bilo Frančiška Eppich. Njen oče je bil hišni posestnik Jakob Eppich, mati pa Marija Eppich, 
rojena Gerkman. Na hiši številka 33 (sedaj Glavni trg 18) so vklesane črke J/E z letnico 1854. Oče je hišo kupil leta 1853 in jo v naslednjem letu prenovil. Že leta 1886 jo je podedovala žena Marija, ki je hišo leta 1893 prodala poštarju Martinu Novaku.
Mati Marija se je z dvanajstletno hčerko Frančiško odpravila v tujino. Kot je povedal dr. Nikolaj Sadnikar, je Marija Vera poznala njegovo mamo. Skupaj sta se večkrat igrali. Marija Vera in njena sestra Balbina sta po Sadnikarjevih besedah kmalu odšli k maminim sorodnikom v Gorico, kjer je slavna igralka končala osnovno šolo, saj je prve tri razrede obiskovala v Kamniku. V Gorici je bila v zavodu Sveto srce, kjer je končala učiteljišče.
Dr. Nikolaj Sadnikar je pred leti povedal: »Če ne bi bilo mene, ne bi nihče vedel, da je bila Marija Vera rojena v Kamniku. Razen moje mame so vsi ljudje nanjo pozabili.«
Kakor v pravljici se sliši zgodba o mladi Kamničanki, ki je bila učiteljica v Gorici, pa jo je klic po gledališki umetnosti zvabil v središče evropske gledališke kulture – na Dunaj. Z izredno vztrajnostjo, nadarjenostjo in disciplino si je priborila vstop v krog takratnih evropskih gledaliških velikanov. To slovensko dekle, kljub mikavnosti velikega sveta in tujine, ni pozabilo svoje domovine.
V romantičnem zanosu in umetniški samozavesti si je v začetku svoje poti dala slovensko gledališko ime – Marija Vera. Pod tem imenom je nastopala vse svoje življenje.
O nenavadni odločitvi mladega dekleta, ki je odšlo iz Sežane na Dunaj brez vsakršnih priporočil, priča njen dekliški dnevnik, kjer beremo v dolgem zapisku o prihodu v avstrijsko prestolnico, kako je v dvornem gledališču prodrla do direktorja Schlentherja, ki jo je poslal k profesorju Roemplerju, ta pa ji je pri preizkušnji priznal talent, lepoto, dobro mimiko, dobro igro z očmi, temperament, kar je odločalo o njenem sprejemu na Konservatorij. To se je zgodilo leta 1905.
»Da, Dunaj! Zdaj sem tu, s svojo trdno, neupogljivo voljo, z eno veliko odločitvijo: Hočem! Vse sem zavrgla, službo, varnost, zapustila sem svoje znance, zbežala sem dobesedno svojim oboževalcem, le proč, dokončno proč. Tujka, brez zaščite, brez premoženja v velemestu.«
In vztrajala je; že ob prvih uspehih na javnih produkcijah dunajske šole poročajo tedanji poročevalci v dnevnikih o njej kakor o zreli igralki z laskavimi ocenami. Tako je nastopala dunajska absolventka Marija Vera vse do prve svetovne vojne v vodilnih vlogah iz klasičnega in sodobnega sporeda na švicarskih in nemških odrih.
Marija Vera je dunajsko akademijo zaključila z odličnim uspehom leta 1907.
Še tisto sezono je odšla v Zürich k znamenitemu reformatorju švicarskega gledališča Alfredu Reuckerju in tam nastopila v naslovni vlogi Schillerjeve Device Orleanske. Takratna kritika ugotavlja, da se je tedaj začela prelomna doba v švicarski gledališki kulturi z 
Reuckerjevo uprizoritvijo Hebbelove drame Gyges in njegov prstan, vendar je bilo povsem očitno, da bi te nove dobe ne bilo, če ne bi Rodolphe, te vodilne in vseskozi problemtične ženske vloge v tej igri, ponazorila Marija Vera.
Jeseni 1910 je bila članica mannheimskega dvornega gledališča, kasneje pa je postala članica Nemškega gledališča. Tu se je začela njena najslavnejša doba, saj je postala ugledna članica Reinhardtovega ansambla. Z njim je gostovala po vseh večjih nemških mestih in tudi drugod. Po prvi svetovni vojni se je igralka odzvala povabilu iz Beograda. S posebno gledališko skupino je gostovala v Sarajevu, Dubrovniku, Novem Sadu, Beogradu in drugod.
Leta 1922 je nastopila kot gostja v ljubljanski Drami. To gostovanje je odločilo njeno nadaljnjo pot. Leta 1923 je postala članica Drame SNG v Ljubljani in ostala njena članica vse do smrti.
Po letu 1943 je postala profesorica za umetniško besedo na igralski akademiji v Ljubljani. Leta 1951 je prejela veliko Prešernovo nagrado za uspešno pedagoško delo in za vlogo Bernarde Albe v Lorcovi drami Hiša Bernarde Albe. S svojim ogromnim umetniškim znanjem in režiserskim iskanjem je bistveno prispevala k evropeizaciji slovenske gledališke kulture.
Marija Vera ni nikoli igrala v komediji. Ni bila igralka, ki bi izvabljala smeh, pač pa občudovanje in strah.
Njene stvaritve so bile izpoved velike človečnosti in srčne kulture. Ena izmed njenih najljubših vlog je bila Ibsenova Hedda Gabler. Igrala jo je kar na osmih odrih. Ta vloga ji je bila pisana na kožo. Leta 1909, ko je to vlogo igrala v Zürichu, je kritika poudarila samoniklo igro mlade umetnice. Njena Hedda Gabler je izhajala iz ogorčenega odpora zoper družbeno pokvarjenost in potuhnjenost ter moralno malovrednost okolice.
Bila je tudi prva slovenska igralka, ki je sprejela izziv gibljivih slik. Leta 1913 je zaigrala v nemem filmu o nemškem kanclerju Bismarcku.
Po njenih pričevanjih je bila to tedaj izmaličena umetnost, v kateri ni bilo mnogo umetniških možnosti. Pri snemanju se je dolgočasila in vse se ji je zdelo nekam zmešano, hrupno in nezadostno.
Marija Vera je v svojem življenju izoblikovala zelo širok repertoar – igrala je v skoraj 200 vlogah. Bila je izrazita tragedinja. Igrala je v antičnih dramah Sofokla in Ajshila in v klasicističnih dramah Goetheja, Schillerja in Grillparzerja. Ustvarila je tudi obsežno galerijo Shakespearovih ženskih podob. Igrala je v modernih dramah Ibsena, Hauptmanna, Sudermanna in Strindberga.
Nastopala je tudi v slovenskih dramskih delih; od najmočneje doživetega lika Jelisavete v Župančičevi Veroniki Deseniški do Cankarjevih in Grudnovih likov.
Po mnenju znanega gledališkega publicista Filipa Kalana igralki Mariji Veri po pravici pripada častni naziv evropske igralke.
Primož Hieng
Za radovedne
O igralki Mariji Veri je njena igralska prijateljica Maša Slavčeva razmišljala takole: »Bila je ena tistih žena, ki se ne izpovedujejo drugim, da bi si olajšale lastno bolečino. Čuvala je svoj obraz, kakor bi dejal orientalec, in njen smehljaj je bil ščit, ki je privabljal, varoval ali odbijal, in za katerim je bilo več skritega kot očitnega.
Ni se pritoževala nad tegobami, ker je vedela, da bi ji to nič ne pomagalo. Nikogar ni obremenjevala s svojimi zasebnimi težavami in živela je sama zase. Ni bila družabna. Ni bila zgovorna: raje je poslušala kakor govorila.
