Včeraj se po dolgem času slišiva z znanko Brigito. Z možem sta prodala hišo in si na hrvaški obali kupila drugo.
»Slišala sem, da letos ne greš na morje!« mi je rekla.
Pritrdila sem ji.
»Pa lani in predlani pa še kdaj prej tudi nisem šla. Če želim jeseni izdati novo knjigo, mi zmanjka denarja!« sem jo želela na kratko odpraviti.
A se ni dala.
»Pridi pa k meni, dovolj prostora imam! Ne boš kot kakšna socialna podpiranka, kot so tisti, ki jim pomaga Anita Ogulin iz ZPM.«
Ni se dala odgnati.
Še huje: NI mi verjela, da morja čisto nič ne pogrešam, da mi je vseeno, a ga vidim ali ga ne!
Pika.
Uživam pri svojem delu, srečujem se z ljudmi, pišem, vsak dan prepešačim od 7 – 10 km!
Me pa malo skrbi, ker opažam, da je odvisnost od ”počitnic na morju” postala že prav patološka!
Otroci morajo iti na morje, stari ljudje morajo iti na morje, vsi morate iti na morje, ker če ne greste, ste ali na grbi RK in Karitasa ali Anite Ogulinove.
Ljudje se za ”ceno morja” pustijo zafrkavat in odirat vsemu, kar leze in gre – zlasti pri sosedih – da le lahko rečejo, da so bili na morju!
Skratka, NIMAM črednega nagona in čisto nič me ne vleče na morje!
Pa še nasvet:
Če tudi vas ”prepričujejo”, da bo jutri konec sveta, če ne boste šli na morje- ne poslušajte jih!
Tudi doma se da početi marsikaj, da nam ni dolgčas, pa da se zabavamo, se sprostimo ter uživamo!
SKRATKA: NISEM SOCIALNI PROBLEM, ČE NE GREM NA MORJE.
