Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije prinaša vrsto sprememb, ki bi nekaterim državljanom pustile več denarja: nižji DDV na osnovna živila, ugodnejše pogoje za normirance, razbremenitve pri prispevkih ter možnost prejemanja polne pokojnine ob nadaljnjem delu. Kljub temu šest sindikalnih central zbira 40.000 podpisov za referendum.
Na družbenih omrežjih se zato vse glasneje pojavlja vprašanje: zakaj prav sindikati nasprotujejo zakonu, ki naj bi delavcem, upokojencem in podjetnikom prinesel določene razbremenitve? SDS je šla še dlje in sindikatom očitala, da so se nekoč borili za višje plače in pokojnine, danes pa nasprotujejo zakonu, ki naj bi izboljšal življenjski standard.
Nižji davki in manj prispevkov
ZIURS je državni zbor sprejel 11. maja s 47 glasovi za in 35 proti. Med bolj opaznimi ukrepi je predvideno znižanje DDV na 15 osnovnih živil z 9,5 na 5 odstotkov. Zakon omogoča tudi začasno nižji DDV na energente. Spremembe bi občutili tudi samostojni podjetniki. Normiranci bi dobili ugodnejše pogoje, pri popoldanskih s. p. pa bi odpravili dodatno plačevanje prispevka za dolgotrajno oskrbo, kadar ga posameznik že plačuje kot zaposleni. Tudi upokojenci bi bili razbremenjeni dela prispevkov.
Polna pokojnina in plača hkrati
Ena večjih sprememb zadeva ljudi, ki izpolnijo pogoje za starostno pokojnino, vendar želijo še naprej delati. Po predlogu bi lahko pod določenimi pogoji prejemali celotno pokojnino in hkrati plačo. Predlagatelji to predstavljajo kot spodbudo izkušenim ljudem, da ostanejo aktivni.
Sindikati pa opozarjajo, da zakon hkrati spreminja pravila glede prenehanja delovnega razmerja ob izpolnitvi pogojev za upokojitev. Po njihovem bi to lahko pomenilo pritisk na starejše zaposlene. Isti ukrep tako ena stran predstavlja kot nagrado za delo, druga pa kot nevarnost za pravice zaposlenih. Nacionalni šport, samo brez žoge.
Največ spora zaradi plač nad 7.500 evrov
Veliko prahu dviguje tudi tako imenovana socialna oziroma razvojna kapica. Prispevki za socialno varnost bi se obračunavali le do bruto plače 7.500 evrov. Od dela plače nad tem zneskom prispevkov ne bi bilo več. To bi največ pomenilo najbolje plačanim zaposlenim. Predlagatelji pravijo, da Slovenija potrebuje takšno omejitev, če želi zadržati visoko usposobljene strokovnjake in privabljati razvojna podjetja. Sindikati odgovarjajo, da bi zaradi tega manj denarja priteklo v pokojninsko in zdravstveno blagajno.
Vprašanje je precej preprosto: ali je pravično, da država od vsake dodatno zaslužene tisočice še naprej pobira visok delež prispevkov, ali pa bi morala obstajati zgornja meja?
Sindikati svarijo pred velikim izpadom prihodkov
Nasprotniki zakona se pri kritikah najbolj opirajo na javnofinančni učinek. Po ocenah, ki so se pojavljale v javnosti, bi lahko različni ukrepi skupaj pomenili manj prihodkov za javne blagajne. Sindikati zato opozarjajo, da bodo posledice razbremenitev na koncu občutili zdravstvo, pokojninski sistem in druge javne storitve.
Predlagatelji zakona pa odgovarjajo, da ni mogoče gledati samo na to, koliko država pobere manj. Nižje obremenitve lahko pomenijo več investicij, več zaposlovanja, višjo potrošnjo in posledično tudi več gospodarske aktivnosti. Ena stran vidi luknjo v proračunu. Druga vidi denar, ki ostane ljudem in podjetjem.
Kaj pa zdravstvo?
Zakon posega tudi v področje dodatnega dela zdravnikov. Predlagatelji pričakujejo, da bi manj omejitev omogočilo več opravljenih storitev in hitrejše zmanjševanje čakalnih dob. Sindikati opozarjajo, da bi se lahko zgodilo nasprotno in bi več zdravnikov delalo pri zasebnikih, kar bi dodatno oslabilo javni sistem. To je eden tistih sporov, pri katerih nobena stran brez dejanskih rezultatov ne more pošteno trditi, da že ve, kako se bo stvar končala.
Kaj dobi povprečen zaposleni?
Pri običajnem zaposlenem učinek zakona ni tako neposreden. ZIURS ne pomeni splošnega zvišanja neto plač in ne prinaša velikega posega v dohodninsko lestvico za vse zaposlene. Najširše bi ljudje občutili predvsem nižji DDV na osnovna živila, pod pogojem seveda, da bi trgovci nižji davek dejansko prenesli v cene. To je tudi eden glavnih argumentov sindikatov: po njihovem največ koristi ne bi imel povprečni zaposleni, ampak bolje plačani, podjetniki in določene druge skupine.
Zakaj torej zbirajo podpise?
Šest sindikalnih central želi zbrati 40.000 overjenih podpisov in doseči referendum. Njihov argument je, da ne nasprotujejo višjim prihodkom ljudi, ampak želijo zaščititi pokojninsko blagajno, zdravstvo in druge sisteme, ki se financirajo iz davkov in prispevkov.
Toda nasprotna stran postavlja prav tako legitimno vprašanje: če lahko država zmanjša davke in prispevke, ljudem omogoči polno pokojnino ob delu ter izboljša pogoje za podjetnike, zakaj bi morali biti takšni ukrepi avtomatično predstavljeni kot nevarnost?
Referendum postaja tudi politični spopad – levica uporablja NVO-je in sindikate, desnica tega zaledja nima!
Sindikati poudarjajo, da gre za socialno vprašanje, a temu ni tako. Toda referendum podpirajo tudi Gibanje Svoboda, SD in Levica, medtem ko zakon zagovarjajo stranke desnosredinske večine.
Zato bo težko trditi, da gre zgolj za strokovno razpravo brez političnega ozadja. Ustavno sodišče je julija omogočilo nadaljevanje referendumskega postopka, vendar pri tem ni presodilo, da je zakon sam po sebi protiustaven ali škodljiv. To razliko bo med kampanjo verjetno marsikdo priročno pozabil.
Na koncu bo odločil denar
Bistvo spora je pravzaprav zelo preprosto: ali bo državi in ljudem dolgoročno koristilo, če jim ostane več denarja, ali pa bodo zaradi nižjih davkov in prispevkov preveč oslabljeni skupni sistemi? Sindikati so izbrali svojo stran. Če bodo zbrali dovolj podpisov, bodo lahko svojo povedali še volivci.
P.O.
