Primož Hieng (Nedeljske novice, 9. 1. 2020, str. 11) V govorite o prehranski kulturi v Evropi v tistem času. Zakaj?
“Če govorimo o Kranjski je treba vsekakor pojasniti, kako je bila ta pokrajina vpeta v širše evropske tokove. Vemo, da je bilo v tem času kuharsko znanje vedno del medicine. V 18. stoletju je kuharija postala del umetnosti, pozneje se je tudi osamosvojila, Druga značilnost je, da je 17. stoletju, zlasti v drugi polovici postala francoska kuhinja že pojem. Izpostavil bi še eno značilnost: Evropa 17. stoletja je bila manj mesna kot v drugih stoletjih, pomembno pa je, da so se iz sredine 16. stoletja v 17. stoletje uresničevali Luthrovi nauki.
Luther je namreč rekel: »Bogu je vseeno, kako smo oblečeni in kaj jemo.«
Takrat se je zgodila velika sprememba v Katoliški cerkvi, saj niso dajali več takega pomena ovčetini oziroma jagnjetini, ampak je veliki prijatelj prašič pridobil veljavo.
Glavna maščoba 17. stoletja je bilo maslo.
Mimogrede naj povem, da so imeli Bohinjci svojega trgovskega predstavnika v Benetkah, da je prodajal maslo. Ampak kakšno maslo? To ni bilo maslo, kakršno poznamo danes in ga lahko namažemo na kruh, ampak je bilo topljeno maslo. Veliko manj so uporabljali mast in tudi oljčno olje.
V 17. stoletju se ob kislem okusu vedno bolj uveljavlja sladek.”
Janez Bogataj, etnolog
