“Še malo avtofikcije; če mislite, da sars-cov-2 izhaja iz Wuhana, se motite, rodil se je v moji glavi, kot posledica dolgoletnih prizadevanj po popolni zamrznitvi.
Prisežem, ko sem ob pregovorno zelenih zimah zadnja leta lamentiral nad pomanjkanjem snega, sem si vedno želel, da bi nas sneg za kakšen teden zasul do vratu, podobno kot mojega kolega iz Winnipega, »najhladnejšega urbanega območja na svetu«, ki ga snežna odeja na debelo prekrije vsako zimo. Šole in vrtci se zaprejo, promet obstane, ljudje delajo od doma, obratujejo le najnujnejši servisi.
Malo me prevzema bela romantika in malo nostalgija, v otroštvu se nam je nekaj podobnega enkrat res zgodilo, mulcem se nam je zdelo imenitno, da nam tiste tri dni ni bilo treba v šolo.
No, zdaj pa imam, dobre vile so prisluhnile mojim asocialnim osebnostnim motnjam in me poslale v samoizolacijo. Brez snega, čeprav ravno trenutku, ko tole pišem, pred oknom poplesujejo snežinke. Kot bi me nekdo provociral.
Ne bom blefiral, sem komot človek, ki za osebno srečo ne potrebuje veliko. François Truffaut je moj duhovni brat, njegovo izjavo, da bi »s tremi filmi na dan, dvema knjigama na teden in veliko dobre glasbe« lahko brez problema živel do konca dni, podpišem tudi jaz. Dodal bi samo še dober wifi-signal in fuzbal, brez tega pač ne gre.”
