Danes sem obiskala mamo. Čeprav sva telefonsko dnevno na vezi, redko grem k njej. In na hitro opravim, kar je nujno, da ji pomagam. Objela bi to starko …
Tako šibko v trenutku, ko me na odhodu poskuša zaplesti v svojo tragično zanko groze neuslišanega otroka, pa tega ne storim. Ne morem. Ne smem.
Samo hčerka sem. Nikoli slišana, nikoli razumljena, nikoli ljubljena kot oseba izven potreb biti predpražnik za zlo bolne duše.Tako pač je.
Pa me naj križa, kdor ne ve, za kaj gre.
Lidija U.
Vir : FB
