Pred dobrimi tremi stoletji se je v mengeški Zgornji ali Ravbarjev grad naselila rodbina Haller.
Rodovi so se menjavali in verjetno za tiste čase niso živeli slabo. Upravitelju kranjskega deželnega glavarstva, prisedniku (sodnik v sodnem zboru) deželne in dvorne pravde na Kranjskem in članu Dizmove bratovščine Janezu Ferdinandu Hallerju plemenitemu Hallersteinu in njegovi ženi baronici Mariji Suzani Elizabeti Erberg se je 27. avgusta 1703 v Ljubljani rodil sin Ferdinand Avguštin.
V družini je bilo enajst otrok; Ferdinandovi bratje in sestre so bili rojeni v Mengšu, le bodočega znanstvenika in kitajskega mandarina je mati povila v Ljubljani. Zgornji ali Ravbarjev grad (Hoffmansburg) je bil namreč družinska rezidenca Hallersteinov.
Mengšani so svojega rojaka, za katerega še danes vlada izredno zanimanje celo v Ameriki, Švici, Rusiji in njegovi drugi domovini Kitajski, podrobneje spoznali leta 1996 na razstavi v tamkajšnji Galeriji Mežnarija. Razstavo je pripravil Janez Škrlep.
»Ferdinand Avguštin je mladost preživljal v Mengšu,« pripoveduje Janez Škrlep. »Po določenih predvidevanjih in logičnem razmišljanju bi bil lahko vrstnik baročnega slikarskega mojstra Franca Jelovška. Zanimivo in morda kar nenavadno je, da do zdaj še nismo odkrili nobene Hallersteinove podobe, čeprav je bil ves čas v družbi dveh slikarjev in kiparja, s katerimi je sodeloval.«
Po jezuitski gimnaziji v Ljubljani je Ferdinand Avguštin leta 1721 stopil v jezuitski red na Dunaju. Študij je nadaljeval v Leobnu, Celovcu, Gradcu in na Dunaju. Študiral je humanistiko, matematiko, astronomijo in teologijo. Po nekajletnem pedagoškem delovanju je bil imenovan za vodjo jezuitskega kolegija v Temišvaru.
Mladega Ferdinanda Avguština, člana jezuitskega reda, je gnalo po svetu.
»Leta 1735 se mu je izpolnila mladostna želja, da bi bil misijonar na Kitajskem,« pove Škrlep.
»Iz Genove je po daljšem postanku v Lizboni okoli Rta dobrega upanja priplul v Mozambik in po postanku v Goi in Macau leta 1739 prispel v Peking, kjer je bil sedež jezuitskega misijona. Na tem mestu je treba razložiti, zakaj se je mladi Ferdinand Avguštin za nekaj časa ustavil na Portugalskem. Kot smo lahko ugotovili, je prijateljeval s portugalsko kraljico Marijo Ano, ki je bila Avstrijka.«
Decembra 1743 je bil imenovan za prisednika kitajskega matematičnega in astronomskega kolegija cesarskega dvora, takratni cesar Chien-lung pa ga je povzdignil v mandarina šeste stopnje. Ob tem je dobil tudi kitajsko ime, ki bi ga v naši pisavi takole zapisali: Liou Song Ling Kiao Hien. Po treh letih, točneje 6. maja 1746, je napredoval v predsednika te znanstvene ustanove, postal pa je dvorni astronom in vodja astronomskega observatorija v Pekingu. S sodelavci je opazoval severni sij, komete, mrke, gibanje planetov in satelitov. Napredoval je v mandarina pete stopnje in pozneje še v mandarina tretje stopnje.
Pomembnost Ferdinanda Avguština Hallersteina se kaže tudi v tem, da mu je bil na kolegiju nadrejen le mandžurski princ. Poleg obsežnih astronomskih raziskav je veliko potoval in na teh napornih potovanjih zbral podatke za kartiranje Mandžurije, kar je bilo povezano s pripravo velikega atlasa Kitajske, ki je izšel leta 1769.
Izboljšal je kitajski koledar, določil koordinate Pekinga in izračunal število prebivalcev kitajskega cesarstva: 198,213.713.
Proučeval je tamkajšnjo kulturo, filozofijo, verovanje, Evropi pa je približal navade, pokrajino ter rastlinski in živalski svet Kitajske. Zaradi velikega ugleda ter odličnega znanja kitajskega in portugalskega jezika je bil Ferdinand Avguštin Hallerstein tudi uspešen diplomat in pogajalec na cesarskem dvoru.
Ob obsežnem znanstvenem delu se je Hallerstein zavedal, da je njegova prva naloga misijonarska. Toda misijonarji po Škrlepovih besedah na Kitajskem niso bili zaželeni. Pri njihovem delu je bila pomembna popolna prilagoditev ljudstvu, kamor so prišli.
»V tem času je Hallerstein doživel še neprijetnost, ki je po vsej verjetnosti vplivala na njegovo smrt,« pravi eden od raziskovalcev Hallersteinovega življenja in dela Janez Škrlep. »Papež je namreč ukinil jezuitski red in očitno ga je to močno prizadelo. Pater Ferdinand Avguštin Hallerstein je sicer doživel visoko stopnjo časti, saj je bil mandarin tretje stopnje. Toda kmalu po ukinitvi reda, kamor je leta 1721 stopil po jezuitski gimnaziji v Ljubljani, ga je zadela srčna kap.«
Pater Ferdinand Avguštin Hallerstein (Liou Song Ling Kiao Hien) je zadet od kapi umrl 29. oktobra 1774. Pokopan je bil na pekinškem jezuitskem pokopališču na cesarske stroške.
Čeprav je pošta s Kitajske v Evropo potovala tudi po več let, je bil mengeški znanstvenik zelo marljiv pri pisanju. Med drugim je dopise z izrazito strokovno vsebino pošiljal tudi evropskim ustanovam, predvsem londonski Kraljevi družbi, Cesarskemu astronomskemu observatoriju na Dunaju in akademiji v St. Peterburgu.
»Ferdinand Avguštin Hallerstein je imel odlične stike z Evropo, čeprav je pošta hodila tudi po več let,« pravi Janez Škrlep.
»Njegova pisna korespondenca je bila zelo bogata. Pisma bi lahko razdelili v tri skupine: najprej gre za povsem zasebna pisma (pogosto je pisal tudi sorodnikom, vse do njegovih poslednjih dni), potem so tu pisma redovnim predstojnikom in pisma, ki jih je pošiljal znanstvenim institucijam. Hallerstein je bil kandidat za člana Kraljeve britanske akademije, vendar po naših ugotovitvah ni postal član, čeprav nekateri viri to navajajo. Bil pa je član Ruske akademije v St. Peterburgu. Zanimivo je, da je bila meja med Rusijo in Kitajsko, ki še danes velja, začrtana in določena prav v Hallersteinovih časih. Po vsej verjetnosti je bila določena ob njegovi prisotnosti.«
V jezuitski knjižnici v Pekingu je med Hallersteinovo zapuščino ohranjena tudi knjižica – edina v slovenskem jeziku – Catholish Kershanskega Vuka Peissme, natisnjena v Gradcu leta 1729. Kako zanimivo, da si je pater Ferdinand Avguštin Hallerstein, mlad plemiški sin, za svojo popotnico na Kitajsko vzel prav Stržinarjevo slovensko pesmarico. Janez Škrlep ob tem dodaja, da morda zaradi tega, ker je bil tudi Stržinar član jezuitskega reda.
Primož Hieng
