Hollywood je mestna četrt Los Angelesa v ameriški zvezni državi Kaliforniji. Zaradi svoje zgodovinske vloge središča ameriške filmske industrije se ime pogosto uporablja kot sinonim za ameriški film.
V ta svet filma se je v drugem desetletju 20. stoletja podala do tedaj povsem neznana Rozalija Sršen iz Žužemberka.
Spomini na rojstni Žužemberk
Rodila se je 16. julija 1897, tako rekoč pod mogočnimi zidovi starega gradu in ob šumenju Krke. Oče Matija je bil sodni pisar v avstrijski državni upravi, mati Rozalija, rojena Zoran, pa je bila doma iz Sadinje vasi. Družina se je kmalu po njenem rojstvu preselila v Vipavo, kjer je mala Rozalija preživela svoja otroška leta in tudi dokončala prve tri razrede osnovne šole. Nato se je vsa družina, oče in mati, ter brat in dve sestri preselila v Ljubljano, kamor je bil njen oče premeščen kot davčni uradnik. Med prvo svetovno vojno se je družina znova selila, tokrat v Kranj, kamor pa jih Rozalija ni spremljala.
Komaj 17-letna se je podala v Ameriko, kjer je želela postati prva slovenska filmska igralka.
Ko je z ladjo prispela prek luže, se je najprej napotila k svoji teti, ki je tedaj živela v San Franciscu. Sprva je imela težave zaradi neznanja angleškega jezika, zato je obiskovala večerno šolo in se poleg jezika učila tudi tipkanja na pisalni stroj, knjigovodstva in drugih predmetov, ki bi jih potrebovala v trgovski stroki. Vendar je pozneje ugotovila, da jo srce veliko bolj kot v trgovske vode vleče h gledališču in k filmu, ki se je prav tedaj začel razvijati.
Ker se nikakor ni mogla več upreti svoji veliki želji, je proti koncu leta 1917 – tedaj je bila stara 20 let – na svojo pest odšla v spremstvu svoje zveste prijateljice Nemke Isabelle Grenner, ki je bila njenih let, v Los Angeles, ki se je že tedaj razvil v nekakšno središče ameriške filmske industrije. Soočala se je z velikim vprašanjem, kako prodreti v filmske studije brez poznanstev, brez poklicne šole in praktično brez izkušenj. Vodila jo je trdna, neuklonljiva volja in resen namen.
Rozalija Sršen je postala – Zalla Zarana, filmska diva nemega filma. Njeno filmsko ime se je bralo kot slovenski haiku – lepa ženska ob zori, bila je torej zala zgodaj zjutraj, zarana torej.
Vendar je bila v duši vedno Rozalija Sršen iz Žužemberka.
Od hollywoodskih začetkov leta 1918 je Zalla Zarana nastopila v dvajsetih nemih filmih, največkrat v vlogi eksotičnih in usodnih žensk. Še preden so v Sloveniji začeli predvajati filme, je Hollywood tako že imel slovenske zvezdniške igralke.
Ita Rina oziroma Ida Kravanja je bila morda res uspešnejša igralka, prva Slovenka v Hollywoodu pa je bila le Suhokranjka Rozalija Sršen.
Največji uspeh Zalle Zorana, kot se je preimenovala v svetu sedme umetnosti, je bil ravno nastop v treh prizorih filma The Show Toda Browninga. To je film, ki mu poznavalci še danes priznavajo odlike in sodi med pomembna poglavja zgodovine hollywoodskega filma.
V treh številkah ženske revije Žena in dom (1930) je v nadaljevanjih ohranjen edini intervju, ki ga je z njo naredil Jože Žnidaršič (Joe Z. List). Opisala je svojo filmsko pot in marsikaj zanimivega povedala tudi o čisto osebnem življenju ter o svoji poti in šolanju, predvsem pa o želji, da bi postala – igralka.
»Bila sem pač mlada sanjarka, pa me je vse bolj vleklo h gledališču ali pa še rajši k ‘movies’ (kinematografu), ki se je prav tedaj bohotno razvijal,« je povedala Zalla.
»A kako prodreti v to trdnjavo, v filmske studie, brez znanstva, brez poklicne šole ali praktične izkušnje, končno brez izdatnejših denarnih sredstev, da bi mogla zdržati daljšo brezposelnost, medtem ko bi skušala zgrabiti ugodno priliko za zadnji in odločilni naskok filmskega ozadja – vse to so bila vprašanja, ki si nanje nisem znala odgovoriti,« je povedala. »Tedaj sem šele spoznala, kaj pravzaprav pomenijo resen namen in pa trdna, neuklonljiva volja. Takrat je bilo v resnici težko, saj sem romala dan za dnem od vrat do vrat, od enega studia do drugega, a vse zastonj, vrata so ostala trdno zapahnjena pred mano.«
Zalla Zorana je že skoraj obupala in opustila, kot je dejala, vsa sladka upanja in sanje, ko je dobila nekoč po dolgem trudu in naporu vendarle prvo ponudbo. »To je bilo leta 1918, ko je Dorothy Dalton v starem Ince-studiu snemala odlomke filma,« pove Zalla. »Dali so mi majhno vlogo španske plesalke, ki zabava s svojim čutnim plesom v majhni beznici, zakopani sredi večnega snega in ledu v zlatih rudnikih severne Aljaske, od dela in naporov izčrpane, a čez noč obogatele in vsakovrstnih zabav željne kopalce zlata. Delo sem imela obljubljeno le za dva dni. Med snemanjem mojega prizora pa se je slučajno mudil na našem odru Victor L. Schertzinger, ki je tedaj snemal film Dekle iz nižine. Moj tip ali pa moje delo mu je moralo biti po godu, ker me je povabil takoj za drugi dan na sodelovanje pri svojem filmu. Tako se je zgodilo, da sem delala ob svojem prvem filmskem nastopu izmenoma med tem in prej imenovanim filmom nepretrgano tri tedne namesto prvotno obljubljenih dveh dni. Odtlej mi je bilo dokaj laže. Spoznala sem se z ljudmi po studiih in pot mi je bila čimdalje zložnejša v mojem novem poklicu.«
Zalli so se na široko odprla vrata v svet filma. Zaradi prenapornega dela se je tudi nje lotila španska bolezen, ki je prav tedaj (1919) močno razsajala po Ameriki. »Ko sem dovolj okrevala, sem se napotila po nasvetih zdravnikov, ki so mi priporočali spremembo okolice in zraka, na obisk k staršem v staro domovino. Tako sem se leta 1920 vrnila v Kranj oziroma v Ljubljano, kjer pa nisem zdržala dolgo, kajti že po nekaj mesecih sem se napotila najprej za nekaj časa na Dunaj, nato v Prago in v Berlin, odondod pa spet nazaj v Kalifornijo.«
Ob povratku v Ameriko je spremenila tudi svoje pravo rojstno ime – Sršenova Zalka, kakor so jo klicali doma – v svoje novo ime, ki ga je prikrojila po materinem dekliškem priimku. Po tem je sprejela ponudbo velikega dnevnika Los Angeles Examiner, da je pozirala več mesecev kot model za ženske obleke za njihovo modno sekcijo, pa tudi slikarjem za ilustracije različnih knjig.
Na ta posredni način je že spet prišla skoraj popolnoma nepričakovano v stik s filmskimi ljudmi ter navsezadnje tudi dobila pri Doubleday Productions svojo prvo važnejšo vlogo. Postala je znani obraz in znano ime Hollywooda in tako je dobila končno ponudbo nove čikaške filmske družbe Reality Film Co. za igranje glavne vloge ali zvezde v vseh njenih nameravanih filmih, kljub 80 drugim igralkam, ki so z njo tekmovale za omenjeno mesto.
»Sprejela sem ponudbo z velikim veseljem in z najlepšim upanjem na sijajno bodočnost, ki se mi je tu obetala,« je pripovedovala. »Nestrpno smo čakali mesece in mesece na začetek snemanja prvih kadrov, ki pa ga nismo dočakali, ker so se načrti družbe izjalovili.«
Tudi o čisto zasebnem življenju je govorila brez zadrege. »Predvsem zelo ljubim svoj dom z vsem, kar k njemu spada: sama skrbim za zeleno tratico pred hišo in jo zalivam, sama obrezujem rožne in cvetlične grme, gledam na čistočo in skrbim za red na dvorišču, krmim svojo perutnino,« je povedala. »Sicer pa sem zelo navdušena za šport, predvsem za golf, kopanje in jahanje. Zvečer doma najrajši berem povesti, igram pianino, poslušam radio ali pa rišem, če že ne grem v kino ali pa v gledališče. Da, tudi s pisateljevanjem se precej ukvarjam; napisala sem že več krajših iger, ki bi jih kdaj tudi prav rada pripravila za slovenska gledališča. Seveda pa bi najrajši vodila njihovo uprizoritev sama, ker imam v tem pogledu svoje posebne ideje. Tudi domačemu slovenskemu filmu bi zelo rada pomagala …«
Toda, odgovorila je odločno: »Ljubim Hollywood in ljubim njegove filme; tako sem se vživela v te kraje in v to umetnost, da si brez njih že skoraj ne morem več misliti svojega življenja. Dobro, ko bi pa res dobila kako ponudbo iz starega kraja, bi morala vsekakor premisliti …«
Zalla Zorana je bila zvezda nemega filma, a prihajal je čas zvočnega filma, ki tedanjim igralcem ni bil najbolj naklonjen. Tudi Zalli ne. Iz filmskega sveta se je umaknila prav ob začetkih zvočnega filma, ki je pomenil konec kariere za mnoge zvezde nemega filma.
Umrla je 12. julija 1967, le štiri dni preden bi dopolnila 70 let. Potomcev ni imela, premoženje pa je zapustila sorodnikom.
Primož Hieng
