Ko sem se sredi marca prijavljal na razpis za Erasmus mobilnost, je bilo to predvsem zaradi želje po spoznavanju novih krajev, drugačnega šolskega sistema, kulture, hrane, pa tudi navad ljudi.
Zdaj, ko sem v Lublinu že en teden pa spoznavam, da je imel moj odhod v tujino še en drug pomen. Vsi veste, da sem bil pet let izjemno aktiven na športnem področju, posegal po vrhunskih rezultatih na največjih svetovnih tekmovanjih, in seveda bil zelo priden v šoli. Mogoče se res sliši malo preveč samohvalno, ampak zakaj bi skrival nekaj, kar sem dosegel popolnoma sam, s čimer ne mislim samo na dejstvo, da nimam tekaškega trenerja, ampak tudi na to, ker prav zares treniram sam. Z mano ni nikogar, ne takrat, ko pada dež, kot tudi ne takrat, ko sije sonce. Ko tečem v gore, nihče ne ve zame, razen živali, ki se potikajo v bližnji okolici in prisluškujejo mojemu sopihanju.
Dolina pod Poncami – ne obžalujem
Tekaških copat v Lublin nisem vzel. Z razlogom. Po takšni sezoni, pa čeprav sem zaradi poškodbe resno treniral zgolj štiri tedne, pač za Planico, za katero ne rabiš prav nobene motivacije. Dolina pod Poncami in sama velikanka te nekako prevzameta. Vse, kar moraš narediti, je to, da se le temu zgolj prepustiš in pač treniraš, da boš tam dosegel čim boljši rezultat. O tem, kaj bi lahko dosegel, če ne bi šel dvakrat na polno, na tem mestu ne bom izgubljal besed, odločitve za to ne obžalujem, kot tudi sedaj ne obžalujem dejstva, da se trenutno nahajam v študentskem domu Femina.
Lublin je brez megle
Lublin torej. »Zakaj sem tukaj?« se sprašujem vsak dan znova, ko tako, kot po stari dobri navadi, vstanem navsezgodaj zjutraj, skorajda še pred sončnimi žarki. Mimogrede, Lublin ima več prebivalcev kot Ljubljana, pa tukaj nikoli ne boste videli megle. Razlog je veter, ki vse to spiha, pa tudi, ja, tudi to je Poljska, slabše cestne povezave, s čimer mislim na avtoceste, ki jih tukaj še ni, oz. se šele gradijo. Če si na primer želite iti v Krakov, boste potrebovali z avtobusom šest ur, dve uri manj pa vam bo vzela vožnja do Varšave. Poljska je v tem primeru še zelo daleč za Slovenijo.
Kakorkoli že, na prej omenjeno vprašanje, ki me muči vsak jutro, zakaj se odšel v Lublin, bi vam danes, ko je zunaj prijetnih 15 stopinj, jasno, z rahlim vetrom, odgovoril, da je to zato, ker moram poiskati samega sebe. Se sliši čudno? Naj razložim.
Kdo sem in voda
Lublin mi odkrito povedano predstavlja vse tisto, kar jaz nisem. Tako moje dojemanje samega sebe, tj. moja identiteta, temelji na tistem, s čimer se v Lublinu ne morem poistovetiti. To pa so tako veliki trgovski centri …
Kje je moja kmetijska zadruga? Pitje alkohola in kajenje cigaret? Halo? Hoja po pločnikih …
Ja, tudi to! Sploh, ko pomislim na zelene travnike pod Krnom, Kobiljo glavo ali pa Mrzlim vrhom.
Potem je tu kupovanje vode, kjer nikakor ne morem pozabiti okusa Zadlaščice izpod pipe, še bolje pa izvira Tolminke. Da ne govorim o mestnem življenju na splošno.
Lublin je mesto, kjer hribov, kaj šele gora, sploh ni, ljudje, ki hodijo po pločnikih hitijo, bulijo v svoj telefon ali pa imajo na glavi slušalke. Skratka, so v svojem svetu tako, ko sem v svojem svetu jaz. Na drugačen način, seveda.
Ali bom postal najbolj srečen človek na svetu?
Če je bil to namen, da sem prišel v Lublin, potem mi je uspelo. Našel sem samega sebe, svojo identiteto, kaj in kdo sploh sem, ter se bom domov vrnil očiščen vseh dvomov. ki so se mi z leti nabrali.
Zdaj je teh vse manj in verjamem, da ko pridem nazaj v Tolmin, jih ne bo več, pač pa bom takoj odložil potovalko, si obul tekaške copate in odhitel na moj Kozlov rob, stopil na mojo točko, pogledal okrog sebe, nato pa se zazrl proti planini Razor in nebeškim goram v ozadju.
Takrat bom zaprl oči, prepričan, da sem najbolj srečen človek na svetu.
Rok Bratina, zgodovinar
